Rada imam jezo.

Rada imam jezo.

Ker ko jo začutim, vem, da se bo nekaj premaknilo.

Včasih je obrnjena nazven. Ko mi dokurči obnašanje ljudi, ki me ne spoštujejo. In se potem spomnim, da je to zato, ker sama sebe ne spoštujem dovolj. Potem se vprašam, če bi se spoštovala in vedela, da sem vredna najboljšega, bi dopuščala tako obnašanje?

Potem postavim meje.

Zanimivo je, da nas je strah, da bomo preveč zahtevni, ampak smo velikokrat s tem, ko smo bolj zahtevni, v bistvu manj zahtevni.

Ker ko jasno izrazimo svoje meje in način na katerega želimo, da nas ljudje obravnavajo, olajšamo tudi njim življenje. Ker ne rabijo potem zapravljati časa za ugibanje s čim smo jih vznejevoljili in zakaj se sedaj čudno obnašamo do njih in kaj so spet naredili narobe.

Jaz sem čisto za delovanje po liniji najmanjšega odpora. In včasih to vključuje tudi to, da narediš nekaj, kar ti je težko, ampak je v bistvu lažje, da to narediš, kot pa da se temu izogibaš.

Včasih je pa obrnjena navznoter, tale jeza. Pojavi se takrat, ko začnem sama sebi it na k. s svojim bullshitom.

Ko še se vedno sekiram, kaj si bodo mislili o meni ljudje, za katere itak vem, da si o vseh mislijo najslabše, ker niso zadovoljni s samimi seboj in svojim stanjem v življenju. In bi najraši sama sebi stisnila en bitch slap. “A res, Anita, zaradi takšnih ljudi se boš držala nazaj? Zaradi ljudi tipa “vaška opravljivka”?

Ko se potem vprašam, kaj me je strah, da si bodo mislili o meni in govorili o meni, spoznam, da sem itak jaz ta oseba, ki si to misli o sebi v enem delu sebe. Da tale vaška opravljivka živi v meni in me opravlja.

Prepričana sem, da imamo skorajda vsi kakšno takšno osebo v svojem življenju.

Lahko si predstavljamo, kaj bi rekla ta oseba o nas, če naredimo nekaj, kar si želimo ali ne naredimo nečesa, kar vsi pričakujejo od nas. (Mimogrede, to si je res dobro zapisat.)

In če pridejo gor negativne stvari, je to zato, ker to na skrivaj mislimo sami o sebi. Ker če ne bi, bi nam bilo tako vseeno za mnenje te osebe, da na njo ne bi niti pomislili.

Potrditev, ki si jo želimo od te osebe je v bistvu potrditev, ki jo moramo dati sami sebi.

Sama sem imela s tem en konkreten primer lansko poletje, glede nekega svojega dela. Ko sem potem prišla v stik s to osebo, katere pohvalo sem želela, dotična oseba ni namenila niti kančka pozornosti meni in mojemu delu.

Doma sem celotno situacijo dala na papir in ugotovila, da me iritira zaradi tega, ker sama nisem prepričana v svoje delo. Potem sem dala sama sebi potrditev, ki sem jo želela slišati od te osebe (in v bistvu sama od sebe).

Naslednjič sem od dotične osebe dobila potrditev.

In potem lahko rečeš samo še aleluja in pošlješ tej osebi hvaležnost, ker je pripravljena igrati tvojo senco.

Torej, korak po korak:

  1. Želiš si nekaj narediti ali nečesa nočeš narediti.
  2. V glavi imaš osebo, katere kritike se bojiš.
  3. Predstavljaš si, kaj bi ti ta oseba rekla. V obraz ali za hrbtom.
  4. To si zapiseš.
  5. Potem greš in vsako misel posebej prevprašaš, če je resnična. Laži odpadejo same od sebe. Če pa ugotoviš, da je v kakšni potencialni kritiki zrno resnice, se vprašaš, kako lahko to izboljšaš in seveda, da se izogneš perfekcionizmu, če je to sploh pomembno za celotno sliko ali pa se morda samo hraniš svoje odlašanje in se skrivaš v svoji jami, ker te je strah, da te bo svetoba zaslepila.

Točno skozi ta proces bom šla zdaj sama, ker še vedno čutim jezo v sebi. Čeprav se je že malo zmanjšala, ker sem zadovoljna, da mi je pomagala napisati tole objavo. Seveda se sedaj zraven kritiziram, ker sem 100x uporabila besedico potem v objavi in sem prepričana, da sem sposobna bolje pisati. Ampak čutim, da bi zdaj v tem trenutku s popravljanjem samo hranila svoje odlašanje. Objava pa vem, da bo marsikomu koristila. Morda še bolj zaradi tega, ker sem v tem trenutku tako nefiltrirana.

Roar. 

Anita

 

Ti nisi tvoja rana.

Ko je rana še sveža,

jo pokriješ, zaščitiš.

Poskrbiš, da nič ne pride zraven.

Potem, ko je najhujše mimo,

odviješ povoje in jo daš na zrak.

Če tega ne narediš,

če še jo vedno pokrivaš in ščitiš,

bo postala vedno večja,

vedno bolj gnila,

vedno bolj smrdljiva.

 

Ko si v smradu,

se ga navadiš.

In ni ti jasno,

zakaj drugi vihajo nos.

 

Ne smrdiš jim ti.

Smrdi jim tvoja rana.

Ti nisi tvoja rana.

 

Odveži povoje.

Izpostavi jo zraku.

Trpljenje je resnično, če živiš v laži.

Hej hej, dragi moji!

Verjamem, da nam je vsem namenjeno, da so naša življenja enostavna in polna radosti in da z lahkoto naredimo prave stvari ob pravem času.

Imate kdaj problem z odlašanjem? Sama sem o tem že večkrat govorila, nazadnje tukaj. No, kadar veš, da nekaj hočeš narediti in veš da to moraš narediti in preprosto ne moreš, da tega ne bi naredil, ker veš, da je najbolj prava stvar, ki jo v danem trenutku lahko narediš, takrat preprosto tisto zadevo narediš.

Če se prej nikakor ni sestavila slika in si nekaj si že tako dolgo želel narediti, ampak so se kar pojavljali strahovi in dvomi in nejasnosti in “kaj-pa-čeji” in se je potem celo nekaj od zunaj vedno zapletlo, ravno ko si pa res nameraval nekaj narediti… se slika kar naenkrat sestavi, popolnoma ti postane jasno, kaj je tvoj naslednji korak in komaj čakaš, da ga narediš. Namesto strahu, je tukaj vznemirjenje, navdušenje. Veš, da je to naslednja stvar na tvoji poti, ki jo imaš za narediti, in ne, ni ovira na tvoji poti, ampak stopnička, korak, nekaj, kar narediš z radostjo. Ker je to to, tvoja pot, tvoje življenje in veš, da se ti bo potem odprlo še več radosti, še več življenjske sile, še več vrhunskih stvari in bo na tvojo pot prišlo še več čudovitih ljudi.

Kako priti v to stanje, ko nekaj res narediš z lahkoto, ker hočeš, ker uživaš v tem, ker si to zdaj ti?

Da povem na primeru.

To, kar bo moje glavno obvestilo, naznanilo v tej objavi, je nekaj, kar se mi po glavi plete že več kot leto dni. Kar nisem se mogla pripraviti, da vam to napišem. Ker še ni bil pravi čas, ker še sama nisem bila pripravljena. Ker se meni ni sestavila slika, kako točno naj to izvedem. Glavo sem si lomila ob detajlih. In se ubijala zaradi svojih strahov. V glavi sem slišala posmeh ljudi. Del mene se je tega še vedno oklepal, še se vedno hotel dokazat ljudem, ki so rekli, da mi ne bo uspelo, medtem pa je del mene že živel v novi realnosti, v tistem, kar resnično hočem. Srednji del mene, ta v fizični realnosti je pa bil razpet med obema.

Ali naj vztrajam pri nečem iz preteklosti? Ali naj podrem vse mostove in se vržem v novo realnost?

Kaj sem naredila?

Šla sem postopoma.

0. Vedela, kaj res hočem.

  1. Si zapisovala svoje strahove, dvome, prepričanja in jih predelovala skozi tapkanje/meditacijo/pisanje/coaching
  2. Delala korake, ki so se mi razkrili in zaupala, da ja, to je ta korak, pravi naslednji korak na moji poti (npr. ogromno je bilo pospravljanja in čiščenja fizičnih predmetov -> v bistvu moram/hočem o tem zapisat posebej objavo; poklicala ljudi, ki so mi prišli na misel (ali sem jih intenzivno sanjala, kar je totalno jasen znak, da moraš stopit v stik z njimi); pogledala filme, ki so nekako prišli v mojo realnost, čeprav nisem prej nikoli slišala za njih, so pa imeli totalno sporočilo zame; prišla v stik s knjigami, ki so bile v danem trenutku točno prave zame; srečala ljudi, ki so mi dali točno to, kar sem potrebovala za premik naprej)
  3.  Zaupala, da če delam korak 1. in 2., da se bo vse ostalo razjasnilo ob pravem času.

 

Trpljenje je resnično, če živiš v laži (The struggle is real, if you are living in a lie.), je stavek, ki se mi je zadnji teden motal po glavi.

Spoznala sem, da sem sama sedaj že kar nekaj časa živela v laži. Nekaj, kar sem imela nekoč tako zelo rada, je postalo točno to. Nekaj, kar sem imela nekoč tako zelo rada. Sedaj pa imam rajši nekaj drugega.

Gre se za moje 3 Ptice.

Uh, zdaj mi gre skoraj na jok, ker končno dajem javno ven, da se to potovanje zaključuje.

Še vedno imam rada 3 Ptice in kose secondhand blaga in čudovite vrečke in drobižnice in toaletke, ki jih tako radi uporabljate. Še vedno imam rada vas, moje čudovite stranke, ki ste me spremljale na tej poti. Tako sem vam hvaležna vsem, ki sem vam v zadnjem času v živo povedala, da to ni več to in ste mi rekle, da ne glede na to, kaj bom počela naprej, da ste še vedno z mano. Hvala vam! <3

Ko nekaj počneš tako dolgo, postane del tvoje identitete.

Ko spoznaš nove ljudi in se jim predstaviš in ti rečejo: “Anita, 3 Ptice Anita? Ful so mi všeč tvoji izdelki, moja kolegica kupuje pri tebi in je čisto nora nanje!”

Damn, feels good!

In to mi je dajalo toliko zagona za naprej. Ampak sčasoma ob delu nisem več tako uživala. In sem se ga lahko lotila še samo, ko sem bila super dobre volje. Sama misel na to, da grem šivat ali slikat, me ni več navdala z navdušenjem. Začela sem se veseliti praznikov. Ko sem imela izgovor, da ne rabim delat. Medtem, ko mi je bilo prej “Ugh, prazniki, vsi so doma in ne morem v miru delat.” Nisem se več veselila ponedeljkov, ko narediš plane in postaviš cilje za teden in je še vse sveže in polno možnosti.

Zdelo se mi je, da se silim v okvirje, ki sem jih prerastla. V čevlje, ki so mi premajhni.

Sama sem se spremenila. Moji cilji so se spremenili. Moje želje so se spremenile. Moja osebnost se je spremenila. Nekatere stvari, ob katerih sem včasih čutila energijo in živost, mi sedaj dajejo občutek izpraznjenosti. Če me je včasih npr. osrečevala misel na to, da bi imela garderobno sobo, kot Carrie iz Seksa v mestu, me sedaj dosti bolj osrečuje misel, da bi lahko vsa svoja oblačila spravila v en kovček. Če se mi je včasih zdelo pomembno, da se vsak dan zanimivo oblečem, mi je sedaj čisto fino, če teden dni skupaj nosim moje vintage modre kratke hlače čez pajkice.

In ko sedaj že mesec dni nisem nič šivala, sem ugotovila, da sploh ne pogrešam šivanja. Da se imam bolj fajn.

In korak po korak, sem začela ljudem govoriti, kaj pa počnem zdaj.

Coaching in pisanje.

To me dela živo. Za to dvoje čutim in vem, kako zelo sem dobra v tem. V tem dvojem neskončno uživam. In obojega se lahko lotim, ko sem slabe volje in vem, da bom zraven hitro postala super dobre volje. Ure porabljene za obsedeno raziskavo po internetu, knjigah, pogovorih in razbijanje glave ob kakšnem filozofsko-psihološkem problemu ter poglabljanje v sebe dobijo totalen smisel, ko sama dobim aha moment. In ko potem v pogovorih vidim, da nekoga nekaj teži, in prepoznam vzorec in ponudim svoj pogled na zadevo in rešitev, ki je prišla iz mojega aha momenta… ko vidim, kako tej osebi naredi klik v glavi, pade breme iz prsi, obraz zažari in naenkrat pogledajo v prihodnost z optimizmom in vidijo možnosti, ki jih prej ni bilo. Madona, to me res naredi živo!

In ko uporabimo kakšne napredne tehnike in ljudje potem z lahkoto naredijo to, s čimer so že neskončno dolgo odlašali. Ali dobijo podporo od ljudi, od katerih ne bi nikoli pričakovali, da bodo začeli verjeti v njihove sanje. In se jim začnejo dogajati nora naključja, kjer se vse sproti poklaplja.

Ja, v tem zdaj vidim smisel. Ne samo vidim, čutim ga po celem telesu. Občutek živosti. Na široko odprte oči. Tisto, ko se pogledaš v ogledalo, se z ljubeznijo zazreš vase in vidiš samega sebe kot neskončno lepega. Ker si neskončno lep, ko si v integriteti s samim seboj.

V zadnjem tednu ste mi začeli spet pošiljati fotke s 3 Ptice izdelki, ki jih tako radi uporabljate, sama sem na ulici videla dekle z mojim nahrbtnikom in od kolegice slišala, kako je na nekem dogodku ena punca začela z njo pogovor, ker imata obe vrečko “Naj sosedova krava živi!”. “Tvoji se najdemo,” mi je rekla tale kolegica. In jaz ob tem še vedno žarim od radosti.

Ker je esenca tega, kar 3 Ptice so, nekaj, kar prihaja z moje duše in bo z menoj ostalo pri vsaki stvari, ki se je bom lotila. Enkrat vam moram pokazat moj vision board, ki združuje v enem kolažu vso bistvo.

Srčno upam, da boste ostali z menoj na tej novi poti… čeprav, če bolje pomislim, sploh ni nova pot. Moja pot je in sedaj grem dalje po njej. In vse, kar je bilo na njej do zdaj, mi je pomagalo priti do sem.

Nekaj 3 Ptice izdelkov še imam na voljo, to so ti ta zadnji, ki zaključujejo tale cikel v mojem življenju in verjamem, da bodo prišli v roke ravno pravim ljudem, ki jih bodo znali ceniti in ki jih bodo dolgo z veseljem uporabljali.

Če te kaj na 3ptice.tictail.com ali v tem albumu na facebooku pritegne, naroči in v naslednjem tednu bo pri tebi. Z ročno zapisano zahvalo, kot je bila vsa ta leta stalna praksa. Od ljudi za ljudi. <3

Sr(e)čno!

Anita

 

Strah je prestrašen.

Strah je prestrašen.

Tema ti slika pošasti, ki so v tebi.
Pošasti v tebi so prestrašene.
Potolaži jih.
Pobožaj.
Bodi z njimi, ko začnejo jokat.
Joči z njimi.
Popihaj njihove rane s svojo ljubeznijo.
Na veliko bodo odprle oči in rekle,
končno nas vidiš, hvala ti,
to smo čakale.
Sedaj ti lahko predamo darilo.

Radost in mir.

<3

Če želiš darilo zase ali za svoje pošastike, lahko greš na 3ptice.tictail.com in si naročiš kaj uporabnega, okolju in očem prijaznega. V albumu na fb pa poglej, katere platnene torbice polne dobrih vibracij so še na voljo.

Če pa želiš mojo osebno podporo pri soočanju s svojimi sencami, s svojimi pošastikami, me pa kontaktiraj na anita.puksic@gmail.com.

Za več radosti in notranjega miru.  <3

Anita

Kaj si želiš za svet? Daj to sebi.

Ugotovila sem, da se včasih prikrajšam za stvari, ki si jih želim, ker so na svetu ljudje, ki sploh nimajo tega, kar jaz že imam. Prikrajšam se celo za to, da si kaj sploh želim, ker se potem počutim pohlepno. Zato sem napisala tole objavo. Za vse vas, ki ljubite tale planet, želite vsem dobro, a včasih pozabite nase. Tale objava ti bo pomagala ugotoviti, kaj si želiš, kako lahko to daš sebi in kje to v bistvu že odlično počneš. Ob čemer se boš začel/a odlično počutiti. In to, da se ti odlično počutiš, je pomembno, ker to pomeni, da je na svetu več ljudi, ki se odlično počutijo.

Gremo kar v akcijo:

  1. Vprašaj se, v kakšnem svetu želiš živeti. 
  2. Zamenjaj besedo svet za “jaz”. 
  3. Vprašaj se, kako lahko to že vidim, kje to že počnem? 

Moj primer: Želim si, da bi svet bil miren kraj, kjer bi vsi spoštovali drug drugega in skupaj ustvarjali čudovite stvari.

-> Želim si, da bi sama bila v miru z vsem, kar sem in da bi vse moje vloge spoštovale druga drugo. Želim si, da bi vsi deli mene skupaj kreirali čudovite stvari.

Kako lahko to že vidim?

Lahko pogledam vse stvari, ki sem jih že ustvarila do sedaj. Lahko pogledam točno tole objavo, ki jo sedaj pišem in vidim, da je ideja, ki se mi je porodila šla skozi moje telo, skozi moje prste in da je sedaj na zaslonu. (Madona, kar jočem se zdaj, ker je to tako magično in čudovito. Vem, da je to takšna normalna, vsakodnevna stvar, ampak ko jo pogledam z več zavedanja je čisto presunljivo lepa). 

 

Moj primer II: 

Želim si, da bi se ljudje počutili varni v svojih telesih, varni v svojih domovih, varni v svojih državah. (Če bi se vsi počutili varni, ne bi nihče nikogar napadal, ker ne bi imel nihče kaj braniti).

-> Želim si, da bi se sama počutila varno v svojem telesu, varno v odnosih z ljudmi, želim si, da bi se počutila kot del te države. Želim si, da bi se počutila doma na celem planetu, da res spadam sem.

Kako lahko to že vidim?

Lahko vidim, kakšna čudovita stvaritev je moje telo in kako dobro mi služi… V tem trenutku lahko čutim ljubezen do svojega telesa, v svojem telesu. Hvaležna sem za moje čudovite dolge noge, ki me nosijo naokrog po naravi, medtem ko moje oči gledajo drevesa in čudovito igro svetlobe in senc na njih. Lahko se zavem da sem večino časa zdrava. Hvaležna sem, da moje telo tako odlično poskrbi, da vzame najboljše iz hrane, ki jo jem, in poskrbi, da vse, kar mi ne služi, zapusti moje telo.

Lahko vidim, koliko čudovitih prijateljev imam. Hvaležna sem, da jim lahko zaupam. Hvaležna sem za mojega moškega in za vso njegovo ljubezen.

Naokrog širim dober glas o naši božansko lepi državi. O njenih zelenih rekah in mističnih hribih. In slastnem vinu iz grozdja teh hribov 😉

Vsaka država, ki sem jo do sedaj obiskala, je v meni vzbudila željo, da jo ponovno obiščem, jo raziščem, vdihnem vase in še bolj vzljubim. Tako da sem že precej dobra v tem, da se mi ta svet zdi moj dom.

***

Javi mi v komentarjih (ali stisni na “odgovori”, če to bereš na mailu), kakšna je tvoja izkušnja s tole odlično vajo za tvoj telo-um. Če se v tem trenutku počutiš preobremenjeno z vsem, potem se obvezno vsedi in dejansko tole naredi pisno. Pomagalo ti bo, obljubim.

Z ljubeznijo,

Anita,

3 Ptice

 

 

Spodaj se lahko vpišeš na moje novice, s čimer si zagotoviš, da takšne in drugačne zapise v svoj nabiralnik dobiš (čizi rima :P). 

 

Ujetost v odlašanje.

Vsi pogoji so izpolnjeni. Vse potrebno je na mestu. Nobenih ovir ni. A vseeno se nič ne premakne. Še vedno vztrajam v nekih starih vlogah, starih vzorcih. Poskrbela sem za vse navzven, da me ne ovira. Poskrbela sem, da imam vse, kar se mi je zdelo potrebno za premik naprej. A potem se najde neka malenkost, ki me zmoti. Zdi se mi, kot da rabim čaj. Ali moram na wc. Kaj na hitro objavit na instagramu. Potem pa mine 15 min ob gledanju “stories”. Zmoti me navlaka in pospravim stvari, ker imam občutek, da če bo več prostora okrog mene, da bom se lažje vsedla in začela tipkat. Kar v bistvu hočem je to, da dam prostor sama sebi, v sebi. Prostor, da se izrazim.

Ujeta sem v ciklu odlašanja. Odlašam svoje življenje na enkrat potem. Ali pa se mi to samo zdi? Seveda je ogromno trenutkov, v katerih sem srečna. A hočem več. Hočem biti ves čas srečna in produktivna. Ali produktivno nedelujoča. Ko se res spočiješ in napolniš, ne pa ko imaš ob počitku slabo vest, ker ne delaš.

Če bi šla zdaj pogledat stare objave na blogu, bi zagotovo jih našla par na to temo.

Potem se začnem ubadat s tem, kaj si bodo ljudje mislili, ker sem tako iskrena. Bi bilo za dosego mojih ciljev boljše, če pišem v drugi osebi? Kot da imate vi ta problem?

Imaš vse potrebno, za naslednji korak. Vsi pogoji so izpolnjeni. Na pravi poti si. A ti še se kar ne premakneš. Delaš si probleme, iščeš izgovore, naštevaš razloge zakaj, zakaj si takšna kot si. Kaj je bilo vse narobe v tvojem otroštvu. Ali pa morda celo v prejšnjih življenjih. Kot da eno življenje ni dovolj.

Stara zgodba vedno znova. Groundhog day. Stara rana je zaceljena, ti pa odlepiš krasto in podrkaš vanjo.

Žrtev vloge žrtve.

Maske na naših obrazih. Kričanje v avtomobilu. Ko te nihče ne sliši. Ker nočeš, da te slišijo, ker te je sram. Obenem pa nočeš, da bi jih tvoji kriki boleli v ušesih.

Želja, da bi lahko zamenjala identiteto. Da bi lahko dala te besede ven, zraven pa ne bi bilo mojega imena. Da bi lahko govorila to, kar je v tem trenutku moja resnica, potem pa si svobodno premislila, ker je moja resnica sedaj že nekaj drugega.

Ah, svoboda, da se spreminjam.

Daj si dovoljenje, da si premisliš. Give yourself permission to change your mind. (Nekatere stvari res zvenijo boljše v angleščini. Nekatere.)

Svoboda, da se spreminjam. Svoboda, da vidim druge ljudi, kot nove v tem trenutku. Z novimi spoznanji.

Svoboda, da se grem med pisanjem tega nabasat s čokolado. In svoboda, da morda to nekam skrijem. Ker me nič ne obvezuje, da to objavim.

Od česa si sploh želim pobegniti?

Od rutine. Od vsakdana. Od tega bednega nepotrebnega in nekoristnega trpljenja. Od tega, da me vedno nekaj moti, čeprav je večina stvari vedno dobrih. Od tega, da v tem trenutku svoje pisanje sodim kot bedno. Od tega, da se mi zdi, da bi mogla biti konsistentna. Od tega, da se mi zdi, da ne prinašam nobene vrednosti.

Od tega, da imam ogromno darov, pa ne vem kaj z njimi.

Včeraj mi je prijatelj na pijači rekel, da je tako, kot da imam kovček z milijon evri, a ga imam zaklenjenega.

In to je tako dobro zadel, da boljše ne bi mogel. Ker imam ogromno darov. Pametna sem. Lepo se lahko naredim. In potem so še zraven vse te vizije, senzitivnost in jasno videvanje vzorcev. In seveda tudi dobro pišem. Ampak meni se zdi vse skupaj tako neotipljivo. Neskončno me sicer osreči, ko dobim pozitivne feedbacke, ob katerih vidim, da ljudje resno mislijo in da jim moje delo res nekaj doprinese v življenje… To mi da takšen zagon.

Obenem pa še vedno ne vem, kaj konkretno lahko s tem naredim. Hmm, mogoče bi za prvi trenutek pomagalo to, da odložim to breme, da moram rešit svet. In potem to, da bi mogla imet vedno smisel. Morda je kdaj čisto okay tudi to, da objavim svoje misli takšne, nefiltrirane, kot so v tem trenutku. In jih spustim ven. In naj jih ljudje vidijo. Mogoče je kdaj tudi okay to, da priznam, da sem zmedena. In da obenem nočem nasveta. Ker vem vseeno jasno, kaj hočem.

In mogoče je potrebno samo še to, da odložim občutek, da to kar hočem ni za mene. Ker morda res ne dobimo vase sanj za katere ne bi bili sposobni, da jih uresničimo.

In mogoče lahko vidim vso to neproduktivno obdobje, ko se mi je zdelo, kot da se nisem nikamor premaknila tudi z druge plati.

Dobila sem material za knjigo. Skozi lastno življenje. V svojih celicah. Šla ogromnokrat v naravo. Izrekla mnogo ne-jev in v njih se zdaj že boljše počutim, kot včasih. Spila kar nekaj pijačk z najboljšimi strankami na svetu, zaradi katerih vem, da je usoda sveta v dobrih rokah, saj obstajajo ljudje, ki razmišljajo in ki jim je obenem srčno mar (in mimogrede, dosti več jih vidim med mladimi). Se potapljala v svoje globine, kar je bilo celo bolj zanimivo in simbolično kot knjige Dana Browna. Poglobila odnos z mojim dragim. Popisala ogromno zvezkov skozi kopanje po sebi. Spet začela pisat poezijo. Ugotovila, da najraje poslušam na radiu ARS in da ima Slovenija 1 res odličen TV program (hvala dedek, da nenehno gledaš televizijo). In še in še…

In se v tem trenutku ponovno spomnila, da tako kot stvari dojemaš, tako jih sprejemaš. In tako potem v naslednjem trenutku tudi iz tega kreiraš.

Aah, in spet je v meni mir. In želja po še. Po še pisanja, po še izražanja sebe.

Morda je res čas, da napišem naslednjo poglavje knjige.

Ti pa lahko počekiraš nove okolju prijaznejše toaletne torbice narejene izpod mojih rok na 3ptice.tictail.com in seveda kakšno naroči, če jo pa že imaš pa jih naprej priporoči.

Koliko sreče preneseš?

Z Juretom sva danes nameravala v Bohinj, ampak sem jaz imela “upper limits”  blokade.  
Kako so se pokazale?
Juretova mama se ni počutila okay s tem, da si sposodiva avto. 
Jaz se nisem počutila okay glede Pikija. Kam ga naj dam, glede na to, da sva z mojo mamo imeli ta teden čuden odnos po napetem in čustvenem pogovoru v nedeljo? Nisem imela zraven dobrega občutka, ker se mi je zdelo, da bi rekla, da ko jo rabim, je dobra za mene, drugače ne.
Sinoči sem dobila bolečine v križu. Začelo me je boleti grlo in v trebuhu mi je bilo slabo.
Zakaj je prišlo do teh blokad?
Jure mi je včeraj kupil nov laptop (čudovit je, vsa volja do dela se mi je vrnila nazaj, ker vse čudovito šiba!), ki sem si ga že neskončno dolgo želela in ki mi bo seveda zelo pomagal v poslu. In zraven sem bila neskončno umirjeno srečna. 
To, da bi šla zraven tega še v Bohinj, bi bilo že preveč sreče za mene. 
Seveda to ni res, ampak tako pravijo stari programi v meni. 
“Kaj bodo pa rekli? Kupil ji je računalnik, sedaj pa jo pelje še na izlet? S čim si je to zaslužila? Kaj če bo kdo rekel, da ga izkorišča?”
Stari strahovi, ki mi govorijo, da če gre meni dobro, da nekdo zaradi tega trpi. In potem se zaradi tega omejujem, se prestrašim, ko postanejo stvari resnično dobre in si manifestiram blokade, zato, da bi zaščitila sebe in druge, da ne bi trpeli. 
Seveda je to totalni bullshit. Juretu se seveda zdim vredna dobrih stvari in verjame vame in mi želi najboljše in rad preživlja čas z mano in se mu zdim oh in sploh čudovito bitje in mi želi dajati. In v bistvu večje trpljenje povzročam s tem, ko se zapiram pred tem, da mi daje. Ker mu s tem vzamem priložnost, da me osreči in s tem osreči sebe. Mimogrede, za tiste, ki tega še ne veste ali včasih pozabite: moškim je nekaj najlepšega to, da nas lahko osrečijo in da nas potem vidijo sijat in potem še sami sijejo, ko jim povemo, da so čudoviti in najnajboljši na svetu. 
Resnična jaz, v svojem bistvu nimam problema s sprejemanjem dobrih stvari v svoje življenje. 
Imam pa še vedno nad levim ušesom glas moje mame, ki mi pravi, meni mali punčki: “Daj to nazaj.” “Kaj si bodo pa mislili?” “Tako si jedla, kot da doma nimamo kaj za jesti”, “To boš morala nekako povrniti.” “Ti dobiš, jaz pa moram to potem povrniti.”
Ali ljudem, ki so mi kaj podarili: “Zakaj ji to dajete, če vidite, da še sami nimate?”
Sedaj sem si pripravljena odpustiti, da te stare zgodbe še vedno nosim s seboj. 
Pripravljena sem odpustiti svoji mami. Spet, haha. 
Pripravljena sem odpustiti tem glasovom v svoji glavi, ki mi pripovedujejo ene in iste zgodbe.
Vau, dojemam v tem trenutku, da me ti glasovi želijo zaščiti pred tem 
  • da bi naredila kaj narobe – da bi prejela več kot mi kao pripada in me želijo s tem obraniti pred tem, da bi me mamica kregala 
  • da želijo mojo mamo zaščititi  pred tem, da bi ona morala trpeti, ko bi skušala povrniti dobro, ki sem ga jaz prejela 
  • in obenem me s tem želijo ti glasovi zaščiti pred občutki krivde, ki prihajajo iz tega, da jaz kao moji mami povzročam trpljenje.
Pripravljena sem odpustiti sebi, da še vedno nosim naokrog to vlogo žrtve. 
Pripravljena sem odpustiti žrtvi v sebi, da se zapira pred bogastvom življenja.
Pripravljena sem tudi to podeliti na blogu, ker gotovo je v tem nekaj modrosti še za koga drugega. 
Pripravljena sem odpustiti delu sebe, ki se počuti kot pošast, ki s svojim obstojem škoduje ljudem. 
Pripravljena sem objeti to malo prestrašeno “pošast” v sebi. 
Pripravljena sem si odpustiti, da si nisem odpustila tega že prej. 
Pripravljena sem se premakniti naprej. 
Odpuščam si in se premikam naprej. 
Upper limits oz. “zgornje blokade” ali tudi “stekleni strop”, je koncept, ki ga je na podlagi opazovanja sebe in svojih strank odkril Gay Hendricks, avtor knjige Big Leap (zelo zelo priporočam v branje – sama sem jo brala preko Scribda – super aplikacija za prebiranje e-knjig). Njegova teorija govori o tem, da imam neke vrste termostat, koliko sreče prenesemo v svojem življenju in ko stvari postanejo “preveč” dobre, s samosabotažo poskrbimo, da se termostat vrne na svojo normalno vrednost. Tako se npr. trudimo za uresničitev kakšnega cilja, naredimo vse potrebno zanj, vidimo, da je stvar mogoče za nas, prava priložnost potrka na vrata, nam pa se potem zdi preveč dobro, da bi bilo lahko res in podzavestno poskrbimo zato, da se sabotiramo. Npr. zbolimo. Ali se po čudovitem tednu skregamo s partnerjem. Ali se nam nekaj iznenada pokvari ravno takrat, ko smo več zaslužili in bi lahko dali nekaj na stran. Jaz sem letos imela primer, ko se mi je finančno odpiralo, potem pa sem dobila kazen za prehitro vožnjo. Pred tem pa me vsaj pet let ni ustavila policija niti v kontroli prometa.
Še sreča, da lahko ta termostat sami naravnamo na več sreče. 
Vprašanja, ki nam bodo v tem pomoč so spodaj. 
Priporočam, da vsako vprašanje posebej preberete, zaprete oči in začutite odgovor v svojem telesu. 
(Opozorilo: ta vprašanja so močna in lahko sprožijo spremembe v vašem življenju, pogoj za vajo je sprejemanje odgovornosti za svoje življenje). 
Kakšen je občutek zavedanja, da sem sama odgovorna za svojo srečo?
Na katerih področjih že imam obilje sreče? 
Kakšen je občutek, da imam dovoljenje za srečo?
Kakšen je občutek, da si dovolim biti srečna zdaj?
Kakšen bi bil občutek, če bi že vedel/a, da je moja sreča dobra za vse?
Kakšen je občutek zavedanja, da moja sreča zrcali v svet srečo tudi drugim?
Kakšen je občutek, da moja sreča odpira srečo tudi drugim? 
Kakšen bi bil občutek, če bi vedela, da mi cel svet želi srečo? 
Kakšen je občutek, da jaz vsem želim srečo?
Kakšno majceno stvar lahko naredim zase v tem trenutku, da povečam svoj termostat sreče za eno stopinjo?
Vso srečo!
Anita
 
 

Prosim, ne sprašuj me za popust

Hej hej!

3 Ptice platnene vrečke se zaenkrat poslavljajo (ostale stvari še ne, brez skrbi).

Kar se mogoče zdi neumno zdaj, ko v Slovenijo končno prihaja prepoved plastičnih vrečk.

In par dni sem zdaj potrebovala, da sem se dokončno odločila, da je temu tako.

Glavni razlog je ta, da so vrečke narejene iz bombaža. Ki je sicer kar se da naraven, nebeljen + vrečke so zašite v Sloveniji, v Zavodu v Dornavi. Pa še ultra vzdržljive so. Ogromno vas je, ki vrečke redno nosite naokrog že leta in leta in so še vedno kot nove. Bravo!

Ampak je bombaž mega onesnaževalec planeta, tako kot vsa modna industrija, sploh hitra moda. Bljak.

In tega ne morem več podpirat.

Mogoče bodo še 3 Ptice vrečke kdaj prišle nazaj, ampak bodo takrat iz konoplje. Bomo videli.

Sedaj pa vam dajem na ogled vse vrečke, ki še jih imam na voljo. To je sedaj vaša zadnja šansa, da jih nabavite. Bum bum bum.

In hvala vsem, ki ste 3 Ptice vrečke kupovali do zdaj. Vedno se mi je zdelo, da imam najboljše kupce. Najbolj pametne in najbolj srčne. In še vedno sem prepričana v to. Par mescev nazaj sem v eni facebook skupini za ustvarjalce naletela na objavo, kjer so se pritoževali zaradi težav, ki jih imajo s strankami. Sem bila malo v šoku zraven.

Kar kulico in zvezek sem pograbila in popisala par strani iz čiste hvaležnosti za moje stranke. Ker štekate stvari. Ker se še ni zgodilo, da kdo ne bi plačal izdelka, ki sem ga poslala (razen, če je bila težava v pošti, kar smo pa potem zmeraj uredili). Ker razmišljate. Ker bi lahko šla z vsako stranko na kavo in se imela kaj za pogovarjat. Ker sem šla z mnogimi izmed vas na kavo in bila potem polna zagona in hvaležnosti in volje do življenja. Ker ste mi tolikokrat s svojimi naročili rešile rit. Plačale ogromno položnic, banan, tankov goriva, kav in dolgov. Seveda ne direktno, ampak preko tega, da ste plačale za izdelek, ki ste ga želele. No, kave tudi direktno, ob predaji izdelkov. Hvala! Ker sem ob rojstnih dnevih od vas dobivala sporočila, ki so mi dala vedeti, da me res vidite. Ker ste mi tolikokrat poslale navdušena sporočila in fotke, ko sem bila v dvomih, negotova, če se splača vztrajat, pa sem ponovno videla, da pa moje delo in vztrajanje pri svojih načelih vseeno ima nek doseg.

Tele vrečke so bile vedno več kot samo vrečke.

In zato tokrat prosim vse, da me ne sprašujete za popust. Vem, da smo v Sloveniji in kao skupaj držimo, ampak ravno za to.

V teh vrečkah je na tisoče ur vztrajanja pri svojih načelih.

Na tisoče trenutkov obžalovanja, kadar nisem vztrajala pri svoji načelih.

Na tisoče zavrnitev. Vedno sem občudovala telemarketerje in zavarovalne agente, koliko zavrnitev prenesejo. Potem pa mi je včeraj kapnilo, oh my god, potem lahko občudujem tudi sebe. Koliko zavrnitev mimoidočih na ulicah, koliko kritik, koliko nasvetov in pametovanja, koliko zgražanja, ko sem povedala ceno izdelkov.

V teh vrečkah je na tisoče ur lizanja ran. Ker kadar se trudiš, da delaš najboljše, da je vse, kar sodi v izdelek in k izdelku nabavljeno po poštenih cenah pri slovenskih podjetjih in ne izvoženo iz Kitajske, je včasih težko ne jemat stvari osebno. Čeprav veš, da imajo ti gobezdači predvsem probleme s sabo. Njihovi “udarci” vseeno zabolijo.

V vrečkah je na tisoče ur premišljevanja. Na tisoče ur poslušanja spletnih izobraževanj ob drsenju čopiča čez platno.

Na tisoče zapisanih besed na tem blogu in na socialnih omrežjih.

Na tisoče kilometrov po Sloveniji. Na tisoče kilometrov, ki so jih izdelki naredili po celem svetu.

Na tisoče sprehodov po naravi, kjer sem vedno znova našla smisel.

Stotine juter, ko sem zaspala, ker sem bila do sredi noči budna, ker mi kakšna dobra ideja ni dala miru.

Stotine juter, ko se je zdelo, da me spet čakajo bitke.

Stotine juter, ko je bil vse skupaj en sam ples in neskončna hvaležnost strankam in sebi, ker lahko delam to, kar želim.

Na tisoče pogovorov z ljubimi in tudi manj ljubimi ljudmi 😉

Tisoče trenutkov, ko nisem bila ziher ali delam premalo ali delam preveč.

Tisoče trenutkov neskončne radosti ob čilanju na stojnicah.

Tisoče trenutkov zmrzovanja in pobitosti na stojnicah, ko se stvari niso izšle.

Ogromno pogovorov z outsiderji, ki so ob pogledu name dobili občutek, da mi lahko zaupajo svojo življenjsko zgodbo.

Tisoče trenutkov posodabljanja socialnih omrežij ob sedenju na školjki ali na čik pavzi.

Tisoče trenutkov neskončne hvaležnosti ob čakanju v čakalnici, z dedkom pri zdravniku, da imam delo, ki nima fiksnega urnika, da si lahko to privoščim.

In v zadnjih dneh plesanje z njim po kuhinji. Brez glasbe, ampak z velikim nasmehom.

Tisoče trenutkov frustracij, ko je bilo domačim samoumevno, da če sem doma, da lahko vse uredim, kar mi naročijo.

Tisoče trenutkov, ko sem dirjala na pošto. Tisoče trenutkov, ko je zadnji evro šel za poštnino.

Pa otiščanci na riti od sedenja za računalnikom.

In na tisoče smutijev.

Tisoče trenutkov, ko sem bila v dvomih, če naj objavim nekaj tako iskrenega, kot je to. Ker se zdi, da smo vsi nahajpani z neko umetno pozitivnostjo.

Tolikokrat tudi jaz.

Na tisoče trenutkov poplesavanja ob naročilih in vaših sporočilih.

Na tisoče objemov z vami. Ogromno trenutkov, ko nisem bila ziher, ali vas naj objamem, ali je to mogoče malo preveč. Ogromno vaših darilc. Res vau, ko te pride na stojnico obiskat nekdo, ki ga poznaš samo preko kratkih sporočil po spletu in ti prinese nekaj lepega, nekaj sladkega. Tisoče takih trenutkov, ko sem imela od ganjenosti solze v očeh. Kar zdaj sem se razjokala.

Na tisoče solz sreče, ganjenosti, žalosti, obupa.

Tisoče trenutkov neskončnega uživanja ob opazovanju vaših odzivov na zapise na vrečkah.

Tisoče smehljajev, krohotov in začudenih pogledov ob napisu “Naj sosedova krava živi!”.

Tisoče odprtih in zaceljenih otroških ran.

Tisoče dolgih minut, ko ljudje okrog mene preprosto niso mogli razumet, zakaj delam stvari na takšen način, kot jih delam.

Tisoče trenutkov, ko tudi sama nisem mogla več razumet, zakaj se preprosto ne predam in prodam.

Tisoče trenutkov, ko sem se iz cinika spet spremenila nazaj v idealista.

Vse to in še mnogo več je v teh vrečkah. Filozofija, meditacija, ljubezen, frustracija, terapija, sanje in ideali in real life.

Verjamem, da tudi odpiranje možnosti za tiste, ki stopajo na pot, na kateri sledijo predvsem sebi in temu kar v sebi čutijo, da je prav. Ne glede na pričakovanja okolice.

In verjamem, da sem tudi malo prispevala k ozaveščanju nakupovalnih navad ljudi in moje stranke prav tako.

Vse, kar še je na zalogi, si lahko pogledaš v albumu na 3 Ptice facebook strani.

 

Z ljubeznijo,

Anita

Sprejmi norost

Multitasking.

Iskanje smisla. Potem greš preko potrebe po smislu.

Prideš nazaj. Si delaš zgodbe. Pustiš zgodbam, da odpadejo.

Narediš plan. Greš all in. Opustiš potrebo po uresničitvi.

Greš all in vseeno.

Spet ti postane preveč pomembno. Imaš živčni zlom.

Se sestaviš nazaj, kot da ni bilo nič.

Greš spet all in.

Uživaš. Daj mi še. Še, še, še!

 

Oblečeno imam: pajkice in majico iz druge roke; Amisu jopco (darilo); vintage cvetlične kratke hlače; 3 Ptice totico, ki jo je poslikala Sabina Jin Jang Art (slej ko prej bo na voljo tudi za vas. Potrpežljivo čakajte.); fake all starke.

Velika akcija 3 Ptice izdelkov je v polnem teku in ti zamujaš. Naredi nekaj, okay? Pojdi v 3 Ptice trgovino in si nabavi tisto torbico, ki jo že nekaj časa gledaš za pol manjšo ceno kot ponavadi! Samo do 24. oktobra, ko 3 Ptice praznujejo peti rojstni dan. Se ti zdi, da je 24. oktober še daleč? Hmm, če ne narediš nič zdaj, morda tudi nikoli ne boš.

Koda: 50PERCENTOFF

ZA MICENE KOŠČKE LJUBEZNI

Za micene koščke ljubezni si prodala dušo.

Za micene koščke ljubezni si pozabila, kdo si.

Za micene koščke ljubezni si naredila vse.

Za micene koščke ljubezni si plesala.

Za micene koščke ljubezni si prenašala njihovo sranje.

Za micene koščke ljubezni si požrla svoj ponos.

Za micene koščke ljubezni…

.

Zbriši ljubezen. Vstavi moč. Mir. Svobodo. Zabavo. Radost.

Spomni se, da TI si ta moč. Ljubezen. Mir. Svoboda. Zabava. Radost. Eno v enem.

Ničesar ti ni potrebno narediti, da postaneš to, kar že si.

*

P.S.: Skoraj 5 let je že, kar sem štartala 3 Ptice in mislim, da morate vsi praznovat z mano. Npr. tako, da greš takoj zdaj v trgovino in si nekaj privoščiš. Cene te bodo šokirale. Na dober, seksi način :PSploh, ko na checkoutu vpišeš kodo “50PERCENTOFF”

In nujno me spremljaj na instagramu pod @anitapuksic in pod @3ptice, ker tam taprvo objavim nove stvari.