Spremenila si se

Ali kdaj opaziš, da se podzavestno prilagajaš sliki, ki jo imajo drugi okrog tebe o tebi?

Da ti ne bi kdo rekel, da si se spremenil, da te več ne pozna, da to nisi več ti?

Da ne stopiš komu na žulj z izražanjem svoje resnice.

Zadnje čase je ta tema večkrat prišla gor v pogovorih z mojimi prijatelji.

Spomnim se, ko sem lani to dojela, mi je bil totalni aha moment.

Kot empat, oseba, ki zelo jasno čuti stvari, tudi npr. emocije drugih (kar me npr. naredi za izvrstnega coacha, ker preko svojega telesa zaznavam, kaj se dogaja v tebi), sem še posebej občutljiva za to.

In kot oseba, ki želi vsem najboljše in si želim, da se vsi dobro počutijo okrog mene, sem se večkrat postavila v vlogo, kjer sem se pomanjšala v mnenje, ki ga imajo drugi okrog mene. S čemer v bistvu nikomur ne delam usluge, samo na kratki rok se izognem konfrontaciji. (Mimogrede, še vedno delam na tem).

 

Gremo na konkretne primere, da boš razumel, kaj mislim.

1.

Greš ven, spoznaš čudovite ljudi in spontano najdeš nekoga, ki posluša tvoje sanje, kaj si ti resnično želiš. In ne samo posluša, jemlje te popolnoma resno, vidi tvojo vizijo s teboj, je navdušen nad tvojo genialnostjo, komaj čaka, da se to uresniči, zdi se mu, da si rojen za to, pozna celo ljudi, ki bi ti lahko pomagali pri naslednjem koraku!

Naenkrat se počutiš, kot da si ti spet ti! Svoboden, z genialnimi idejami! Naenkrat spet pozitivno gledaš v prihodnost. Življenje te ljubi! Ko se vrneš domov, sploh ne moreš spat, čudovite ideje ti švigajo po glavi, vse se popolno povezuje! Fucking živ si, končno spet! Zjutraj se zbudiš prej kot ponavadi, nenavadno dobre volje. Skuhaš si kavo in se vmes spomniš, zakaj si tako dobre volje.

Zagledaš kup posode v koritu, in z veseljem se lotiš pomivanja. Kot da si čisto druga oseba. Kot da si resnična verzija sebe. Polna življenja. Ideje ti spet švigajo po glavi. Vidiš, da imaš že čisto vse, kar potrebuješ za prvih par korakov za realizacijo tvoje ideje. Si v hvaležnosti in sreči.

Pomisliš na prijatelja, ki bi lahko sodeloval pri tvojem projektu. Ga pokličeš. Skočiš v svoj stari avto in se zapelješ k njemu. Navdušeno mu poveš svojo idejo. Na kar te pogleda, in ti reče “Stari, na socialni si.” “Kaj pa tista ideja, ki si jo imel zadnjič? Se že kaj premika?” Hladen tuš.

Spomniš se, da si itak zguba, ki ničesar ne uresniči.

 

2.  Vse ti super gre, imaš čudovite prijatelje, delo, ki ga rad opravljaš, uživaš življenje, nekatere stvari bi lahko bile boljše, ampak itak se vse super ureja. Zadovoljen si. Začutiš hvaležnost, do svojih staršev, ker so te spravili na svet in se nasmejiš ob vseh preglavicah, ki si jim jih povzročal. Po dolgem času se odločiš, da greš na obisk domov.

Domači te vprašajo, zakaj jih nič ne pokličeš. Pri kosilu ti začnejo govoriti o sosedovem Marku, kakšno krasno punco ima, da je noseča, da si bosta začela graditi. Pa novega audija ima. Lahko si privošči kredit, ker ima redno službo. Mamin pražen krompir ti gre vse manj v slast. A ti še pa vedno misliš, da ti bo uspelo z muziko? Kaj pa penzija?

Hmm, ja… Raje ostaneš tiho. Ker kaj pa njim mar, da maš 10 plačanih špilov naslednji mesec.

A boš kavo?

Ne, moram it.

Kam, če si komaj prišel?

Raje klizneš, ker čutiš strašno neudobje, ko veš, da te stiskajo v okvire, ki si jih že davno prerasel. Obenem pa se ne počutiš dovolj močnega, da se jim postaviš po robu.

3. Greš na obletnico valete. Sprva je vse super, opazuješ, kako so se vsi spremenili, celo uživaš v small talku. Zadovoljen si s seboj, ker nisi več tisti nesamozavesten otrok, ki se je zmeraj počutil kot outsider. Ampak dlje časa kot sediš, bolj opažaš, da se dogaja nekaj čudnega. Vsi ste odrasli ljudje, ampak naenkrat ste vsi v istih vlogah, kot ste jih imeli v osnovni šoli. Sošolec še zmeraj zgleda zaljubljen v tisto sošolko, čeprav imata že oba otroke. Začutiš tekmovalnost do svojega nekdanjega rivala in naenkrat primerjata svoje šihte po principu kdo je boljši, čeprav sta v čisto drugačnih sferah. Začneš se čudno počutiti in raje utihneš. Čeprav si se prej bil vesel, da si prišel na obletnico, si počasi vse manj. Naenkrat se spet začenjaš počutiti kot dobri stari outsider, kot da te nekaj tišči ven na rob. Nekdo celo reče, “Vsi smo še vedno isti, po vseh teh letih,” ampak ti veš, da to ni res, nisi fucking isti. Ampak zakaj se potem tako obnašaš?

 

Pred leti, ko mi je super dobro šlo in sem resnično uživala življenje, mi je mama izrekla te besede. “Odkar imaš denar, si se spremenila.” In ton ni bil lep. Bil je očitek. Jaz sem bila najbolj srečna, potem pa to. Potem sem ne vem kako dolgo pazila, da ne bi bila preveč srečna zraven nje.

Ko se spremeniš, ko postajaš ti vse bolj ti, ko vse bolj slediš sebi, ne boš všeč vsem ljudem. Nekateri te bodo želeli dobronamerno postaviti na “realna” tla, zaradi tega, ker te želijo zaščiti pred razočaranji, ker so jih sami doživljali, ko so sledili sebi za trenutek, pa so jih vsi naokrog postavljali na realna tla in ti ne želijo istega, pa se obenem ne zavedajo, da ti pravkar delajo isto. Druge naenkrat motiš, ker si prej poslušal njihovo jamranje in šimfanje države, sedaj pa jim jasno poveš, da so del sistema prav tako kot vsi ostali. Naenkrat več nisi tista tiha miška.

Sama sem imela v svojem življenju že kar nekaj krasnih idej. Ne samo idej, vizij. In veliko od teh vizij sem tudi spravila v realnost. Pri mnogih sem pa se ustavila, ker so mi ljudje rekli, da to ne gre tako. Da sem mlada in naivna. In da me bo to drago stalo. Par let pozneje me res stane, ko plačujem drugim, ki živijo to, kar je bila moja vizija, da se lahko učim od njih to, kar že v resnici vem, a si nisem upala izrazit. Plačujem pa seveda z veseljem, ker sem izpostavljena idejam, ki izboljšujejo mojo kvaliteto življenja. Pogovori na višjem nivoju = višja kvaliteta življenja. Jamranje in pritoževanje = (duhovna) revščina.

Okay, skoraj sem tudi sama zašla tukaj v jamranje 😀

Ampak gremo na rešitve. Kaj deluje za mene, da se vrnem nazaj v notranji mir in v srečo, ko se soočam s takšnimi situacijami? Vzemi, kar bo mogoče delovalo tudi za tebe ter preizkusi. Pusti ostalo. Tole ni pokroviteljsko dajanje nasvetov, to si v bistvu jaz želim, da bi že prej vedela.

  1. Zavedaj se, da je vsak mojster svojega življenja. Ti si mojster svojega, drugi so mojstri svojega. Pravico imaš imeti svojo resnico. Pravico imaš živeti svojo resnico. In tako imajo to pravico tudi drugi. Pusti jim dostojanstvo, da imajo svoje doživetje in da rastejo v svojem tempu. Delaj to, kar deluje za tebe, kar te osrečuje. Če nekaj ne funkcionira, se vprašaj, kaj lahko spremeniš.
  2. Ko ti npr. starši ali drugi ljudje govorijo, kdaj si boš poiskal redno službo ali kdaj boš imel otroke ali karkoli že je kamen spotike, se zavedaj, da ti želijo najboljše. Na podlagi tega, kaj je njihova predstava o tem, kako si predstavljajo najboljše življenje. Ne rabiš sprejeti njihove verzije, kdo bi ti moral biti, lahko pa sprejmeš ljubezen, ki je v bistvu za tem, a ti je ne znajo pokazati. Nekoč mi je oče od prijateljice govoril, kako nevarno je, da sem vegetarijanka, da bom umrla, da pozna primer ženske, ki je umrla zaradi tega, bla bla bla. Skoraj sem že šla v obrambno pozicijo iz katere bi začela napadati nazaj, ampak mi je vmes kliknilo. Človek je nasploh vedno prijazen in dober do mene, dejansko ga skrbi zame. Prijazno sem se mu zahvalila za skrb. In iz česar bi skoraj nastal boj za kdo ima prav, je prišlo cenjenje tega, da je osebi mar za mene. Torej, zahvali se za njihovo skrb.
  3. Poišči si ljudi, ki te podpirajo. Če se ti zdi, da jih ni v tvojem okolju, jih lahko hitro najdeš v raznih skupinah na spletu. Skupine, kjer lahko deliš svoje uspehe in jih bodo drugi praznovali s teboj in kjer lahko poveš svojo zgodbo pa pojamraš, pa te bodo drugi spomnili, da se ujemaš v mentaliteto žrtve in da imaš izbiro ter moč, da spremeniš svoje življenje. Zapiši si, kakšne prijatelje želiš. Pred leti je eno moje prijateljstvo šlo h koncu, nisva več bili na isti valovni dolžini. Zelo mi je bilo hudo, ampak sem se vsedla dol in si zapisala točno, kakšna prijateljstva si želim. In od nekod so prišla tri takšna prijateljstva. In lani, ko sem preživljala to, čemur bi lahko rekla temna noč moje duše (v bistvu bolj temna noč moje preživete osebnosti, haha), so me te prijateljice kdaj poklicale točno v pravem trenutku, ko sem bil na robu in furala safr in me brez pomilovanja, skozi naše filozofske pogovore spomnile na Resnico.
  4. Poišči svojo verzijo uspeha in zaupaj vanjo. Pa pusti drugim, da imajo svoje verzije uspeha. Mogoče je zate uspeh to, da imaš čudovito, super plačano službo, ki je ne nosiš domov. Mogoče je zate uspeh, da si digitalni nomad in te v soboto zvečer, ko grejo drugi žurat, zgrabi vrhunska ideja in par ur pišeš plane, sede na terasi, z računalnikom in pločevinko piva. Mogoče je zate uspeh, da imaš pri 25-ih hišo in otroke, službo, kjer si lahko vzameš kredit in veliko televizijo na kateri gledaš Ljubezen po domače. Mogoče je pa zate uspeh, da do 40 leta brez HIV-a zamenjaš čimveč spolnih partnerjev in preplešeš čimveč noči. Mogoče je zate uspeh, da greš 3x na dan s psom na sprehod v naravo (to je zame uspeh, ki ga živim), mogoče je pa to kar nekaj za tebe in je zate uspeh, da tvoje izoblikovano telo občudujejo drugi obiskovalci fitnesa. Dovoljenje imaš, da imaš svojo verzijo uspeha.
  5. Odpusti ljudem, za katere se ti zdi, da te silijo v vloge, za katere veš, da nisi resničen ti. Če je potrebno, se izoliraj od njih. Ne skušaj jih prepričevati v svoj prav. Če so to ljudje, ki so ti res blizu in so ti pomembni, jih prosi za podporo. Povej konkretno, kaj želiš. Npr.: Ko ti govorim o svojih idejah, želim, da mi daš vedeti, da sem sposobna in da jih lahko uresničim, namesto da mi zviška rečeš, da naj dokažem, da je možno. Meni je trenutno super duper fajn, da v meditaciji, ko se mi odpre srce in čutim samo ljubezen, tem ljudem pošiljam ljubezen, si predstavljam, da so posuti s čarobnim zlatim prahom in da se jim dogajajo same dobre stvari.
  6. Vzemi dnevnik in zapiši: Kaj si mislim, da si drugi mislijo o meni? In zapiši vse te misli, ter jih prevprašaj, če so resnične. Priporočam The Work proces od Byron Katie. Ker na nekem nivoju tudi ti verjameš v te zgodbe. Lahko jih spustiš.
  7. Poišči moč v sebi, namesto da jo daješ okoliščinam in ljudem okrog sebe, da jo imajo nad tabo -> prevzemi odgovornost. Pride v paketu s svobodo.
  8. Naroči se na moje e-pisma, preko katerih dobiš nove objave na blogu v svoj nabiralnik, možnost 1:1 dela z menoj in journaling (de)program Zadet(a) od življenja, skozi katerega boš začel/a zavestno izbirati svoje misli. Klik klik.  V svojih jutranjih meditacijah tudi vsem vam pošljem ljubezen <3

Sr(e)čno,

Anita

Bolečina zavrnitve, avč!

Poslala sem e-mail naročnikom na moje novice.

Zdel se mi je dober. Delila sem nekaj res uporabnega, v kar verjamem in se počutila ponosno na sebe, ker sem začela coaching jemat kot posel, ne samo kot hobi, in ponudila ljudem opcijo za delo z menoj. Do česar sem imela do sedaj velik odpor, čeprav zaupam v svoje sposobnosti, ampak me je bilo strah zavrnitve.

Pol dneva pozneje pogledam gmail. Un-subscribe (preklic naročnine na moje novičke) od nekoga. Nekomu ni všeč, kaj imam za povedati.

Večina ljudi, ki fura biznis na sebi lasten, avtentičen način, vam bo povedala, da so un-subscribes dober znak. Ker to pomeni, da govoriš svojo resnico, in ti, ki ne resonirajo z njo, bodo preprosto odpadli stran. In da si lahko vzameš to kot kompliment.

Kar sem si.

Dokler nisem odprla e-maila. In videla, kdo noče več prejemati mojih novičk. Av. Nož v srce.

Dekle, ki ga poznam in ga občudujem, ker je nekaj posebnega. Ima tisto kvaliteto notranje lepote, ki sije skoznjo in ji daje posebno avro.

Zabolelo me je.

Misli so se mi začele poditi skozi glavo.

Je bil moj e-mail zanič? Sem jaz  zanič?

Kaj si misli o meni? Bo povedala svojim prijateljem, kako bedni so moji e-maili?

Av, av, av. 

Na jok mi je začelo it.

Moj notranji psiholog je prevzel vodstvo.

Na kaj te to spominja? Kdaj si se prvič počutila zavrnjeno? Na katere dogodke iz otroštva te to spominja?

Ali res veš razlog, zakaj ne želi več prejemti tvojih pisem?

“Seveda ne, več možnih razlogov je in ne morem vedeti resnice, če je ne vprašam!!”

Kako se bom obnašala, ko jo bom srečala na ulici?!

Moj notranji motivator me je začel motivirati:

Ali boš pustila, da te to ustavi? Ne naredi spet tega! Obstajajo ljudje, ki potrebujejo tvoje sporočilo, tvoje storitve! Ne ponavljaj te tvoje stare napake, ko hočeš dokazat svojo vrednost ljudem, ki te ne želijo v bližini, fokusiraj se na tiste, ki te imajo radi, na tiste, ki potrebujejo tvoje storitve. 

Dum dum dum. 

Začela sem poslušati facebook live, ki se mi je prikazal na zaslonu, da bi preusmerila misli.

Potem me je začel napadat pes, ker je hotel ven.

Nadela sem si bundo, da bi zadovoljila zahteve mojega psa in se podala ven. Slušalke sem že imela na glavi, tako da sem si poiskala še en video na facebooku in mu prisluhnila. Zelo mi je bil zanimiv, v povezavi s coachingom in življenjem nasploh, seveda. A ena stran mene je še zmeraj bobnala zavrnjena, zavrnjena.

Na neki točki sem se zavedla sedanjega trenutka. Pogledala sem naokrog. Hiše v daljavi, malce megle v zraku, polje prekrito s snegom….

Zavedla sem se lepote, ki je prej nisem zaznala.

Jo vdihnila. Spustila v sebe in se obrnila proti domu.

Včeraj sem se tako zelo čudovito počutila. Tako polno ljubezni, da je migetljala še okrog mene. Zraven tega sem se ponovno povezala z osebo, do katere čutim globoko ljubezen in spoštovanje. To je bil pravi zdravilni blagoslov, skozi katerega sem začutila, da še se zadnji koščki ledenega zidu okrog mojega srca, ki me je ščitil pred zavrnitvami, topijo.

Ugotovila sem. To je to. Moje srce je odprto, tako polno ljubezni, ampak obenem tako zelo ranljivo.

In tisti citat, ki sem ga enkrat kot otrok naključno videla na televiziji, ko sem preklapljala med kanali, mi je spet prišel na plan. Sliši se kot kliše, ampak klišeji so klišeji, ker so resnični.

“Bolje je ljubiti in biti razočaran, kot sploh ne ljubiti.”

Preplavila me je hvaležnost.

Moje srce je odprto. Čutim ljubezen. Obstajajo čudoviti ljudje, ki me imajo radi in me podpirajo. Obstajajo ljudje, ki rabijo moje sporočilo. Ljubim in sem ljubljena. Obstajajo ljudje, zaradi katerih moram sijati sebe, pogumno, z vsem srcem.

In tole lahko transformiram v mojo umetnost, dam ven skozi pisanje in delim z ljudmi.

Delu sebe, ki se je počutil zavrnjenega sem povedala, “Hej, ne bom te zavračala. Rada te imam. Hvala ti za tvoje ljubeče, odprto srce. Pravi blagoslov si.”

Modra modrost: Če zavračaš dele sebe, ki se počutijo zavrnjene, je to dvojna zavrnitev.

In tako se je to, kar se je začelo kot bolečina zavrnjenosti, spremenilo v ljubezen in postalo navdih za tole objavo. Upam, da je navdahnilo tudi vas! Sporočite mi.

Sr(e)čno!

Anita

 

P.S.: Še so prosta mesta za delavnico Več smisla, prosim!, ki jo pripravljava z umetnico Tjašo Čuš. Podali se bomo v najboljšo vizijo za naše življenje, našo osebno verzijo uspeha in ozavestili svoje strahove in jih dali na papir. Globoko, visoko, široko in kreativno bo! Več o delavnici tukaj:  https://www.facebook.com/events/408779962879080/

Na moja pisma se pa lahko prijaviš tukaj.  :*

Zakaj verjamem v besede?

Ko sem predlani, konec decembra ugotovila, kaj si resnično želim početi, kaj je moj genius zone, v čemer najbolj uživam, kaj me najbolj izpolnjuje in osrečuje in s čimer najbolj doprinašam svetu, ker sem v tem jaz jaz, se je začelo pravo popotovanje po mojih notranjih svetovih, ki se je seveda reflektiralo tudi v zunanjem. Itak.

Gre se za besede. Pisanje, pogovarjanje, coaching, terapije… Veliko besed.

Ki pa spreminjajo življenje in kvaliteto le tega.

Besede, ki smo jih slišali in so spremenile našo življenjsko pot.

“Vau, dobra si v tem.”

“Obvladaš.”

“To ni za tebe.”

“Za koga se imaš?”

Besede, ki jih nismo slišali in bi morda našo življenje bilo čisto drugačno, če bi jih.

“Rad te imam.”

“Verjamem v tebe.”

“Kar žariš, ko govoriš o tem.”

“Veliko mi pomeni, da si tukaj z menoj.”

 

Besede lahko nahranijo (“Človek ne živi samo od kruha in vode, temveč tudi od božje besede.” – če imate god traumo, lahko besedo božja zamenjate za ljubezen – “Človek ne živi samo od kruha in vode, temveč tudi od besede ljubezni”

 

In če vzamemo v ozir, da je kvaliteta naših življenj odvisna od zgodb, ki si jih pripovedujemo, o sebi, o drugih, o svetu, hitro ugotovimo, kako pomembne so besede.

Moj partner mi večkrat reče, da ne more verjet, da sem takšna kot sem, glede na to, kakšno otroštvo sem imela.

Da ne gremo zdaj tukaj v primerjanje, komu je bilo bolj hudo, haha in kdo je lahko bolj ponosen na sebe ali kdo je bolj upravičen do samopomilovanja…

Nihče ni imel popolnega otroštva in vsakdo ima kakšno travmo, ne glede na to, kako zavedajoče se in prisotne starše je imel.

Bolečina je bolečina in bolečina boli. Na živce mi gre, kadar se ljudje posmehujejo najstnikom zaradi prvih ljubezni. Bolečina zavrnitve, bolečina nesprejetosti, občutek, da nisi dovolj dober za nekoga… Vse to, če ostane nepredelano te lahko spremlja še desetletja. Tudi do smrti. In se ti preigrava v vseh naslednjih odnosih.

Ker sem v te stvari vložila na tisoče ur raziskovanja, branja, pogovorov, opazovanj, vam lahko povem, da obstaja ogromno ljudi, oz. je tako pri večini, ki še tudi krepko po 50 letu trpijo zaradi besed, ki so jih slišali (ali niso slišali) kot otroci. Še vedno se jim preigravajo na zaslonu življenja zgodbe, ki so posledica teh besed.

Krasen primer mojega dedka, ki ima v svoji celotni zbirki bolezni med drugim tudi luskavico. Ko je bil še mladenič, mu je zdravnik rekel, da je to neozdravljiva bolezen. Moj dedek je to verjel in pri 85 letih še ima vedno luskavico, čeprav je luskavica ozdravljiva.

In če sem že pri kožnih boleznih., naj povem še svoj primer.

Pred leti sem imela izredno močan izbruh atopičnega dermatitisa. Spomnim se, da se mi je občasno pojavljal tudi v otroštvu, ampak to je bilo brutalno.

Začel se je pod pazduhami, se razširil na polovico obraza, potem pa me še kakšno leto ali dve spremljal na rokah. Pri zdravniku sem dobila kremo in dokler sem si redno mazala, ni bilo lišajev in krast, ko sem si nehala mazati, se je srbečica vrnila v parih dneh. Ker se mi seveda zdi bizarno, da bi si mogla vsak dan mazati kožo s kremo, ki ima stranske učinke in lahko vpliva na delovanje jeter in ledvic, sem se seveda odločila priti zadevi do dna. Že dolgo sem vedela, da ima vsaka bolezen vzrok v naših občutjih, mislih in odnosih, zato sem si enkrat vzela par ur in zapisala vse, kar se mi je zdelo s čimer bi lahko bilo povezano. In potem to spretapkala s tehniko EFT. In na vse skupaj pozabila.

Čez pol leta se naenkrat spomnim, da sem jaz včasih imela ta kožna vnetja. Kar izginila so in pol leta nisem niti pomislila na zadevo!

Če se vrnem na mojo otroštvo. Precej klasična slovenska družina. Delavski razred, alkoholizem, trdo delo v službi, trdo delo doma, pomešane vloge v družini. Dolgo sem mislila, da to na mene ni imelo posebnega vpliva. Tukaj so me reševale knjige. Ker sem se zatekala v svet zgodb. Knjige, so mi tolikorat rešile življenje. Ker sem skozi njih videla, da nisem sama. Skozi njih sem videla, da je življenje lahko tudi drugačno. Videla sem, da vse družine niso iste. In potem, ko sem bila pripravljena, je prišla še knjiga, ki me je takrat sesula. Peklenska gugalnica od Sanje Rozman.

Če sem do takrat mislila, da moje otroštvo ni imelo posebnega vpliva na mene, da sem nekaj posebnega… sem skozi to knjigo ugotovila kakšen tipičen šolski primer otroka alkoholika sem. Kako pogoste so dinamike, ki so se odvijale v moji družini. Kako nisem nič posebnega, haha, in kako obenem nisem sama. Ogromno nas je. Naj povem še to, da se te dinamike odvijajo tudi v družinah, kjer ni kemičnih odvisnosti. Lahko so odvisnosti od odnosov, denarja, seksa itd.

In ko te stvari ozavestimo in pozdravimo, se naše življenje spremeni. Izboljša se kvaliteta odnosov, ki jih imamo s soljudmi. Kar je nekaj najlepšega, ko naenkrat vidiš, da imaš kvaliteten ljubeč odnos z ljudmi, s katerimi si se prej zaradi svojih otroških travm počutil manjvrednega in si s tem oviral pretok ljubezni. Izboljša se kvaliteta odnosa, ki ga imamo s seboj. Ko se pogledaš v ogledalo in si si všeč, medtem ko si prej videl samo svoje “napake”. Izboljša se kvaliteta odnosa, ki ga imaš s svetom. Ko greš v naravo in preprosto uživaš v njeni lepoti, ker lahko. In ko greš med ljudi in namesto obremenjevanja, kaj si bodo drugi mislili o tebi, stopi veselje ob čudovitih srečanjih s čudovitimi soljudmi.

Seveda je to vse skupaj proces. Ampak se splača. Plačilo je izboljšana kvaliteta življenja. Življenje je pa največ, kar imamo. Ker brez življenja te ni. Dovolj jasno povedano, haha.

Sama sem v besede investirala na tisoče in tisoče evrov. Od knjig, do tečajev. Ogromno znanja je prišlo do mene zastonj (prosim, če pride do vas kvalitetno znanje zastonj, ga ne podcenjujte samo za to, ker vas ni udarilo po denarnici, uporabite ga, dovolite, da vam spremeni življenje). Investirala sem ogromno časa, kar pomeni, da sem investirala svoje življenje v to. Neštete ure meditacije in kontemplacije. EFT tapkanja. Pisanja. In različnih tehnik zdravljenja. Ki sem se jih naučila preko brane ali slišane besede. In za čisto nič mi ni žal.

Ko vidim, kako se moji odnosi izboljšujejo, ko vidim kako vse bolj in bolj zaupam v sebe in svoje sanje (tudi tiste sanje ponoči – sanjski jezik je čudovito poglavje zase, ki pa bolj kot ga razumem, ljubši mi je in bolj vidim, koliko mi daje), ko vidim po svojem počutju, kako fajn mi je. Ko vsaka naslednja informacija pride ravno ob pravem času. In ko je v odnosu z mojim partnerjem (ki ga je v najinih skoraj 11 letih že marsikdo občudoval, zavidal ali pa se čudil, kaj delava skupaj) toliko več smeha, ljubezni, sproščenosti in globokih pogovorov.

Ah.

Kaj mi je v vseh teh procesih najbolj zanimivo je, da si naenkrat upaš na glas spregovoriti o stvareh, ki si jih včasih skrival pred vsemi, dokler jih nisi uspel skriti še pred sabo.

Naenkrat si upaš deliti svojo zgodbo. Sedaj jo imaš v lasti ti. In se lahko odločiš, kaj boš naredil z njo. Prej pa je zgodba imela v lasti tebe in si jo nezavedno preigraval.

Kako lahko vidiš, kakšne zgodbe preigravaš? Poglej, kakšno je tvoje življenje.

Nekatere zgodbe ti koristijo in delujejo zate, nekatere pa te omejujejo.

Npr. Jaz imam že leta zgodbo, da dobim vsa oblačila, ki jih potrebujem. To je v skladu z mojimi prepričanji, ker ne želim podpirati masovne potrošnje in onesnaževanja planeta s hitro modo. Že leta si ne kupujem oblačil pa še vedno redno dobivam pohvale na račun kosov, ki jih imam na sebi in se v njih udobno počutim.

Druga zgodba, ki sem jo pripovedovala pa je bila, da sem jaz lena in da itak nič ne delam in da se samo pretvarjam, da nekaj delam in da nikoli ne naredim dovolj, kar me je vodilo do pregorelosti in totalnega podcevanja svojega doprinosa. Najbolj hecno pri tem pa je, da so mi ljudje govorili, vau, kako si pridna in aktivna, ampak jaz sem se počutila krivo, kot da vse samo dobro napizdujem in slišala samo tiste, ki so mi rekli, da ne delam dovolj. Ker je to bilo v skladu z mojo zgodbo o sebi. O tem lahko napišem celo poglavje zase.

Naslednjič.

Še enkrat vprašanje zate, spoštovani bralec: Kakšne zgodbe preigravaš?

Če rabiš pomoč in podporo pri odkrivanju, zdravljenju in spreminjanju svojih zgodb, sem ti na voljo. Nihče ni otok zase. In skupaj gre lažje, hitreje in lepše, pa še fajn se imamo. Kot pri čistilnih akcijah, hehe, mi je ravno prišlo na misel. Če želiš sam po celi vasi pobrat smeti, boš rabil par dni. Kadar pa pride iz vsake tretje hiše en ven in gremo skupaj, smo pa konec v eni uri ali dveh, pa še fajn se imamo.

Z zelo drago prijateljico, umetnico, slikarko in pravtako strastno raziskovalko človeka, človeštva in življenja ter njegovih globin, Tjašo Čuš, pripravljava delavnico izdelave table vizij in transformiranja omejujočih vzorcev skozi art terapijo in coaching.

Prostora je za 10 udeležencev, pripravljenih na pogled vase.

Delavnica bo potekala na Ptuju, 10.3. 2018, v centru BODIDOBRO, od 9h do 14h.

Investicija je 30€

Če čutiš, da moraš biti zraven, mi piši na anita.puksic@gmail.com, da ti pošljem podatke za plačilo. Po prejemu plačila, boš dodan/a v facebook skupino, kjer boš dobila vse potrebno za predpripravo. Čar takšnih delavnic je, da se začne proces v tebi odvijati že pred samo delavnico. Si pripravljen/a?

Haha, tako kot reče moj znanec Matjaž iz delavnic postavitev družine “Odloči se zase.”

 

Sr(e)čno!

Anita

 

Rada imam jezo.

Rada imam jezo.

Ker ko jo začutim, vem, da se bo nekaj premaknilo.

Včasih je obrnjena nazven. Ko mi dokurči obnašanje ljudi, ki me ne spoštujejo. In se potem spomnim, da je to zato, ker sama sebe ne spoštujem dovolj. Potem se vprašam, če bi se spoštovala in vedela, da sem vredna najboljšega, bi dopuščala tako obnašanje?

Potem postavim meje.

Zanimivo je, da nas je strah, da bomo preveč zahtevni, ampak smo velikokrat s tem, ko smo bolj zahtevni, v bistvu manj zahtevni.

Ker ko jasno izrazimo svoje meje in način na katerega želimo, da nas ljudje obravnavajo, olajšamo tudi njim življenje. Ker ne rabijo potem zapravljati časa za ugibanje s čim smo jih vznejevoljili in zakaj se sedaj čudno obnašamo do njih in kaj so spet naredili narobe.

Jaz sem čisto za delovanje po liniji najmanjšega odpora. In včasih to vključuje tudi to, da narediš nekaj, kar ti je težko, ampak je v bistvu lažje, da to narediš, kot pa da se temu izogibaš.

Včasih je pa obrnjena navznoter, tale jeza. Pojavi se takrat, ko začnem sama sebi it na k. s svojim bullshitom.

Ko še se vedno sekiram, kaj si bodo mislili o meni ljudje, za katere itak vem, da si o vseh mislijo najslabše, ker niso zadovoljni s samimi seboj in svojim stanjem v življenju. In bi najraši sama sebi stisnila en bitch slap. “A res, Anita, zaradi takšnih ljudi se boš držala nazaj? Zaradi ljudi tipa “vaška opravljivka”?

Ko se potem vprašam, kaj me je strah, da si bodo mislili o meni in govorili o meni, spoznam, da sem itak jaz ta oseba, ki si to misli o sebi v enem delu sebe. Da tale vaška opravljivka živi v meni in me opravlja.

Prepričana sem, da imamo skorajda vsi kakšno takšno osebo v svojem življenju.

Lahko si predstavljamo, kaj bi rekla ta oseba o nas, če naredimo nekaj, kar si želimo ali ne naredimo nečesa, kar vsi pričakujejo od nas. (Mimogrede, to si je res dobro zapisat.)

In če pridejo gor negativne stvari, je to zato, ker to na skrivaj mislimo sami o sebi. Ker če ne bi, bi nam bilo tako vseeno za mnenje te osebe, da na njo ne bi niti pomislili.

Potrditev, ki si jo želimo od te osebe je v bistvu potrditev, ki jo moramo dati sami sebi.

Sama sem imela s tem en konkreten primer lansko poletje, glede nekega svojega dela. Ko sem potem prišla v stik s to osebo, katere pohvalo sem želela, dotična oseba ni namenila niti kančka pozornosti meni in mojemu delu.

Doma sem celotno situacijo dala na papir in ugotovila, da me iritira zaradi tega, ker sama nisem prepričana v svoje delo. Potem sem dala sama sebi potrditev, ki sem jo želela slišati od te osebe (in v bistvu sama od sebe).

Naslednjič sem od dotične osebe dobila potrditev.

In potem lahko rečeš samo še aleluja in pošlješ tej osebi hvaležnost, ker je pripravljena igrati tvojo senco.

Torej, korak po korak:

  1. Želiš si nekaj narediti ali nečesa nočeš narediti.
  2. V glavi imaš osebo, katere kritike se bojiš.
  3. Predstavljaš si, kaj bi ti ta oseba rekla. V obraz ali za hrbtom.
  4. To si zapiseš.
  5. Potem greš in vsako misel posebej prevprašaš, če je resnična. Laži odpadejo same od sebe. Če pa ugotoviš, da je v kakšni potencialni kritiki zrno resnice, se vprašaš, kako lahko to izboljšaš in seveda, da se izogneš perfekcionizmu, če je to sploh pomembno za celotno sliko ali pa se morda samo hraniš svoje odlašanje in se skrivaš v svoji jami, ker te je strah, da te bo svetoba zaslepila.

Točno skozi ta proces bom šla zdaj sama, ker še vedno čutim jezo v sebi. Čeprav se je že malo zmanjšala, ker sem zadovoljna, da mi je pomagala napisati tole objavo. Seveda se sedaj zraven kritiziram, ker sem 100x uporabila besedico potem v objavi in sem prepričana, da sem sposobna bolje pisati. Ampak čutim, da bi zdaj v tem trenutku s popravljanjem samo hranila svoje odlašanje. Objava pa vem, da bo marsikomu koristila. Morda še bolj zaradi tega, ker sem v tem trenutku tako nefiltrirana.

Roar. 

Anita

 

Ti nisi tvoja rana.

Ko je rana še sveža,

jo pokriješ, zaščitiš.

Poskrbiš, da nič ne pride zraven.

Potem, ko je najhujše mimo,

odviješ povoje in jo daš na zrak.

Če tega ne narediš,

če še jo vedno pokrivaš in ščitiš,

bo postala vedno večja,

vedno bolj gnila,

vedno bolj smrdljiva.

 

Ko si v smradu,

se ga navadiš.

In ni ti jasno,

zakaj drugi vihajo nos.

 

Ne smrdiš jim ti.

Smrdi jim tvoja rana.

Ti nisi tvoja rana.

 

Odveži povoje.

Izpostavi jo zraku.

Trpljenje je resnično, če živiš v laži.

Hej hej, dragi moji!

Verjamem, da nam je vsem namenjeno, da so naša življenja enostavna in polna radosti in da z lahkoto naredimo prave stvari ob pravem času.

Imate kdaj problem z odlašanjem? Sama sem o tem že večkrat govorila, nazadnje tukaj. No, kadar veš, da nekaj hočeš narediti in veš da to moraš narediti in preprosto ne moreš, da tega ne bi naredil, ker veš, da je najbolj prava stvar, ki jo v danem trenutku lahko narediš, takrat preprosto tisto zadevo narediš.

Če se prej nikakor ni sestavila slika in si nekaj si že tako dolgo želel narediti, ampak so se kar pojavljali strahovi in dvomi in nejasnosti in “kaj-pa-čeji” in se je potem celo nekaj od zunaj vedno zapletlo, ravno ko si pa res nameraval nekaj narediti… se slika kar naenkrat sestavi, popolnoma ti postane jasno, kaj je tvoj naslednji korak in komaj čakaš, da ga narediš. Namesto strahu, je tukaj vznemirjenje, navdušenje. Veš, da je to naslednja stvar na tvoji poti, ki jo imaš za narediti, in ne, ni ovira na tvoji poti, ampak stopnička, korak, nekaj, kar narediš z radostjo. Ker je to to, tvoja pot, tvoje življenje in veš, da se ti bo potem odprlo še več radosti, še več življenjske sile, še več vrhunskih stvari in bo na tvojo pot prišlo še več čudovitih ljudi.

Kako priti v to stanje, ko nekaj res narediš z lahkoto, ker hočeš, ker uživaš v tem, ker si to zdaj ti?

Da povem na primeru.

To, kar bo moje glavno obvestilo, naznanilo v tej objavi, je nekaj, kar se mi po glavi plete že več kot leto dni. Kar nisem se mogla pripraviti, da vam to napišem. Ker še ni bil pravi čas, ker še sama nisem bila pripravljena. Ker se meni ni sestavila slika, kako točno naj to izvedem. Glavo sem si lomila ob detajlih. In se ubijala zaradi svojih strahov. V glavi sem slišala posmeh ljudi. Del mene se je tega še vedno oklepal, še se vedno hotel dokazat ljudem, ki so rekli, da mi ne bo uspelo, medtem pa je del mene že živel v novi realnosti, v tistem, kar resnično hočem. Srednji del mene, ta v fizični realnosti je pa bil razpet med obema.

Ali naj vztrajam pri nečem iz preteklosti? Ali naj podrem vse mostove in se vržem v novo realnost?

Kaj sem naredila?

Šla sem postopoma.

0. Vedela, kaj res hočem.

  1. Si zapisovala svoje strahove, dvome, prepričanja in jih predelovala skozi tapkanje/meditacijo/pisanje/coaching
  2. Delala korake, ki so se mi razkrili in zaupala, da ja, to je ta korak, pravi naslednji korak na moji poti (npr. ogromno je bilo pospravljanja in čiščenja fizičnih predmetov -> v bistvu moram/hočem o tem zapisat posebej objavo; poklicala ljudi, ki so mi prišli na misel (ali sem jih intenzivno sanjala, kar je totalno jasen znak, da moraš stopit v stik z njimi); pogledala filme, ki so nekako prišli v mojo realnost, čeprav nisem prej nikoli slišala za njih, so pa imeli totalno sporočilo zame; prišla v stik s knjigami, ki so bile v danem trenutku točno prave zame; srečala ljudi, ki so mi dali točno to, kar sem potrebovala za premik naprej)
  3.  Zaupala, da če delam korak 1. in 2., da se bo vse ostalo razjasnilo ob pravem času.

 

Trpljenje je resnično, če živiš v laži (The struggle is real, if you are living in a lie.), je stavek, ki se mi je zadnji teden motal po glavi.

Spoznala sem, da sem sama sedaj že kar nekaj časa živela v laži. Nekaj, kar sem imela nekoč tako zelo rada, je postalo točno to. Nekaj, kar sem imela nekoč tako zelo rada. Sedaj pa imam rajši nekaj drugega.

Gre se za moje 3 Ptice.

Uh, zdaj mi gre skoraj na jok, ker končno dajem javno ven, da se to potovanje zaključuje.

Še vedno imam rada 3 Ptice in kose secondhand blaga in čudovite vrečke in drobižnice in toaletke, ki jih tako radi uporabljate. Še vedno imam rada vas, moje čudovite stranke, ki ste me spremljale na tej poti. Tako sem vam hvaležna vsem, ki sem vam v zadnjem času v živo povedala, da to ni več to in ste mi rekle, da ne glede na to, kaj bom počela naprej, da ste še vedno z mano. Hvala vam! <3

Ko nekaj počneš tako dolgo, postane del tvoje identitete.

Ko spoznaš nove ljudi in se jim predstaviš in ti rečejo: “Anita, 3 Ptice Anita? Ful so mi všeč tvoji izdelki, moja kolegica kupuje pri tebi in je čisto nora nanje!”

Damn, feels good!

In to mi je dajalo toliko zagona za naprej. Ampak sčasoma ob delu nisem več tako uživala. In sem se ga lahko lotila še samo, ko sem bila super dobre volje. Sama misel na to, da grem šivat ali slikat, me ni več navdala z navdušenjem. Začela sem se veseliti praznikov. Ko sem imela izgovor, da ne rabim delat. Medtem, ko mi je bilo prej “Ugh, prazniki, vsi so doma in ne morem v miru delat.” Nisem se več veselila ponedeljkov, ko narediš plane in postaviš cilje za teden in je še vse sveže in polno možnosti.

Zdelo se mi je, da se silim v okvirje, ki sem jih prerastla. V čevlje, ki so mi premajhni.

Sama sem se spremenila. Moji cilji so se spremenili. Moje želje so se spremenile. Moja osebnost se je spremenila. Nekatere stvari, ob katerih sem včasih čutila energijo in živost, mi sedaj dajejo občutek izpraznjenosti. Če me je včasih npr. osrečevala misel na to, da bi imela garderobno sobo, kot Carrie iz Seksa v mestu, me sedaj dosti bolj osrečuje misel, da bi lahko vsa svoja oblačila spravila v en kovček. Če se mi je včasih zdelo pomembno, da se vsak dan zanimivo oblečem, mi je sedaj čisto fino, če teden dni skupaj nosim moje vintage modre kratke hlače čez pajkice.

In ko sedaj že mesec dni nisem nič šivala, sem ugotovila, da sploh ne pogrešam šivanja. Da se imam bolj fajn.

In korak po korak, sem začela ljudem govoriti, kaj pa počnem zdaj.

Coaching in pisanje.

To me dela živo. Za to dvoje čutim in vem, kako zelo sem dobra v tem. V tem dvojem neskončno uživam. In obojega se lahko lotim, ko sem slabe volje in vem, da bom zraven hitro postala super dobre volje. Ure porabljene za obsedeno raziskavo po internetu, knjigah, pogovorih in razbijanje glave ob kakšnem filozofsko-psihološkem problemu ter poglabljanje v sebe dobijo totalen smisel, ko sama dobim aha moment. In ko potem v pogovorih vidim, da nekoga nekaj teži, in prepoznam vzorec in ponudim svoj pogled na zadevo in rešitev, ki je prišla iz mojega aha momenta… ko vidim, kako tej osebi naredi klik v glavi, pade breme iz prsi, obraz zažari in naenkrat pogledajo v prihodnost z optimizmom in vidijo možnosti, ki jih prej ni bilo. Madona, to me res naredi živo!

In ko uporabimo kakšne napredne tehnike in ljudje potem z lahkoto naredijo to, s čimer so že neskončno dolgo odlašali. Ali dobijo podporo od ljudi, od katerih ne bi nikoli pričakovali, da bodo začeli verjeti v njihove sanje. In se jim začnejo dogajati nora naključja, kjer se vse sproti poklaplja.

Ja, v tem zdaj vidim smisel. Ne samo vidim, čutim ga po celem telesu. Občutek živosti. Na široko odprte oči. Tisto, ko se pogledaš v ogledalo, se z ljubeznijo zazreš vase in vidiš samega sebe kot neskončno lepega. Ker si neskončno lep, ko si v integriteti s samim seboj.

V zadnjem tednu ste mi začeli spet pošiljati fotke s 3 Ptice izdelki, ki jih tako radi uporabljate, sama sem na ulici videla dekle z mojim nahrbtnikom in od kolegice slišala, kako je na nekem dogodku ena punca začela z njo pogovor, ker imata obe vrečko “Naj sosedova krava živi!”. “Tvoji se najdemo,” mi je rekla tale kolegica. In jaz ob tem še vedno žarim od radosti.

Ker je esenca tega, kar 3 Ptice so, nekaj, kar prihaja z moje duše in bo z menoj ostalo pri vsaki stvari, ki se je bom lotila. Enkrat vam moram pokazat moj vision board, ki združuje v enem kolažu vso bistvo.

Srčno upam, da boste ostali z menoj na tej novi poti… čeprav, če bolje pomislim, sploh ni nova pot. Moja pot je in sedaj grem dalje po njej. In vse, kar je bilo na njej do zdaj, mi je pomagalo priti do sem.

Nekaj 3 Ptice izdelkov še imam na voljo, to so ti ta zadnji, ki zaključujejo tale cikel v mojem življenju in verjamem, da bodo prišli v roke ravno pravim ljudem, ki jih bodo znali ceniti in ki jih bodo dolgo z veseljem uporabljali.

Če te kaj na 3ptice.tictail.com ali v tem albumu na facebooku pritegne, naroči in v naslednjem tednu bo pri tebi. Z ročno zapisano zahvalo, kot je bila vsa ta leta stalna praksa. Od ljudi za ljudi. <3

Sr(e)čno!

Anita

 

Strah je prestrašen.

Strah je prestrašen.

Tema ti slika pošasti, ki so v tebi.
Pošasti v tebi so prestrašene.
Potolaži jih.
Pobožaj.
Bodi z njimi, ko začnejo jokat.
Joči z njimi.
Popihaj njihove rane s svojo ljubeznijo.
Na veliko bodo odprle oči in rekle,
končno nas vidiš, hvala ti,
to smo čakale.
Sedaj ti lahko predamo darilo.

Radost in mir.

<3

Če želiš darilo zase ali za svoje pošastike, lahko greš na 3ptice.tictail.com in si naročiš kaj uporabnega, okolju in očem prijaznega. V albumu na fb pa poglej, katere platnene torbice polne dobrih vibracij so še na voljo.

Če pa želiš mojo osebno podporo pri soočanju s svojimi sencami, s svojimi pošastikami, me pa kontaktiraj na anita.puksic@gmail.com.

Za več radosti in notranjega miru.  <3

Anita

Kaj si želiš za svet? Daj to sebi.

Ugotovila sem, da se včasih prikrajšam za stvari, ki si jih želim, ker so na svetu ljudje, ki sploh nimajo tega, kar jaz že imam. Prikrajšam se celo za to, da si kaj sploh želim, ker se potem počutim pohlepno. Zato sem napisala tole objavo. Za vse vas, ki ljubite tale planet, želite vsem dobro, a včasih pozabite nase. Tale objava ti bo pomagala ugotoviti, kaj si želiš, kako lahko to daš sebi in kje to v bistvu že odlično počneš. Ob čemer se boš začel/a odlično počutiti. In to, da se ti odlično počutiš, je pomembno, ker to pomeni, da je na svetu več ljudi, ki se odlično počutijo.

Gremo kar v akcijo:

  1. Vprašaj se, v kakšnem svetu želiš živeti. 
  2. Zamenjaj besedo svet za “jaz”. 
  3. Vprašaj se, kako lahko to že vidim, kje to že počnem? 

Moj primer: Želim si, da bi svet bil miren kraj, kjer bi vsi spoštovali drug drugega in skupaj ustvarjali čudovite stvari.

-> Želim si, da bi sama bila v miru z vsem, kar sem in da bi vse moje vloge spoštovale druga drugo. Želim si, da bi vsi deli mene skupaj kreirali čudovite stvari.

Kako lahko to že vidim?

Lahko pogledam vse stvari, ki sem jih že ustvarila do sedaj. Lahko pogledam točno tole objavo, ki jo sedaj pišem in vidim, da je ideja, ki se mi je porodila šla skozi moje telo, skozi moje prste in da je sedaj na zaslonu. (Madona, kar jočem se zdaj, ker je to tako magično in čudovito. Vem, da je to takšna normalna, vsakodnevna stvar, ampak ko jo pogledam z več zavedanja je čisto presunljivo lepa). 

 

Moj primer II: 

Želim si, da bi se ljudje počutili varni v svojih telesih, varni v svojih domovih, varni v svojih državah. (Če bi se vsi počutili varni, ne bi nihče nikogar napadal, ker ne bi imel nihče kaj braniti).

-> Želim si, da bi se sama počutila varno v svojem telesu, varno v odnosih z ljudmi, želim si, da bi se počutila kot del te države. Želim si, da bi se počutila doma na celem planetu, da res spadam sem.

Kako lahko to že vidim?

Lahko vidim, kakšna čudovita stvaritev je moje telo in kako dobro mi služi… V tem trenutku lahko čutim ljubezen do svojega telesa, v svojem telesu. Hvaležna sem za moje čudovite dolge noge, ki me nosijo naokrog po naravi, medtem ko moje oči gledajo drevesa in čudovito igro svetlobe in senc na njih. Lahko se zavem da sem večino časa zdrava. Hvaležna sem, da moje telo tako odlično poskrbi, da vzame najboljše iz hrane, ki jo jem, in poskrbi, da vse, kar mi ne služi, zapusti moje telo.

Lahko vidim, koliko čudovitih prijateljev imam. Hvaležna sem, da jim lahko zaupam. Hvaležna sem za mojega moškega in za vso njegovo ljubezen.

Naokrog širim dober glas o naši božansko lepi državi. O njenih zelenih rekah in mističnih hribih. In slastnem vinu iz grozdja teh hribov 😉

Vsaka država, ki sem jo do sedaj obiskala, je v meni vzbudila željo, da jo ponovno obiščem, jo raziščem, vdihnem vase in še bolj vzljubim. Tako da sem že precej dobra v tem, da se mi ta svet zdi moj dom.

***

Javi mi v komentarjih (ali stisni na “odgovori”, če to bereš na mailu), kakšna je tvoja izkušnja s tole odlično vajo za tvoj telo-um. Če se v tem trenutku počutiš preobremenjeno z vsem, potem se obvezno vsedi in dejansko tole naredi pisno. Pomagalo ti bo, obljubim.

Z ljubeznijo,

Anita,

3 Ptice

 

 

Spodaj se lahko vpišeš na moje novice, s čimer si zagotoviš, da takšne in drugačne zapise v svoj nabiralnik dobiš (čizi rima :P). 

 

Ujetost v odlašanje.

Vsi pogoji so izpolnjeni. Vse potrebno je na mestu. Nobenih ovir ni. A vseeno se nič ne premakne. Še vedno vztrajam v nekih starih vlogah, starih vzorcih. Poskrbela sem za vse navzven, da me ne ovira. Poskrbela sem, da imam vse, kar se mi je zdelo potrebno za premik naprej. A potem se najde neka malenkost, ki me zmoti. Zdi se mi, kot da rabim čaj. Ali moram na wc. Kaj na hitro objavit na instagramu. Potem pa mine 15 min ob gledanju “stories”. Zmoti me navlaka in pospravim stvari, ker imam občutek, da če bo več prostora okrog mene, da bom se lažje vsedla in začela tipkat. Kar v bistvu hočem je to, da dam prostor sama sebi, v sebi. Prostor, da se izrazim.

Ujeta sem v ciklu odlašanja. Odlašam svoje življenje na enkrat potem. Ali pa se mi to samo zdi? Seveda je ogromno trenutkov, v katerih sem srečna. A hočem več. Hočem biti ves čas srečna in produktivna. Ali produktivno nedelujoča. Ko se res spočiješ in napolniš, ne pa ko imaš ob počitku slabo vest, ker ne delaš.

Če bi šla zdaj pogledat stare objave na blogu, bi zagotovo jih našla par na to temo.

Potem se začnem ubadat s tem, kaj si bodo ljudje mislili, ker sem tako iskrena. Bi bilo za dosego mojih ciljev boljše, če pišem v drugi osebi? Kot da imate vi ta problem?

Imaš vse potrebno, za naslednji korak. Vsi pogoji so izpolnjeni. Na pravi poti si. A ti še se kar ne premakneš. Delaš si probleme, iščeš izgovore, naštevaš razloge zakaj, zakaj si takšna kot si. Kaj je bilo vse narobe v tvojem otroštvu. Ali pa morda celo v prejšnjih življenjih. Kot da eno življenje ni dovolj.

Stara zgodba vedno znova. Groundhog day. Stara rana je zaceljena, ti pa odlepiš krasto in podrkaš vanjo.

Žrtev vloge žrtve.

Maske na naših obrazih. Kričanje v avtomobilu. Ko te nihče ne sliši. Ker nočeš, da te slišijo, ker te je sram. Obenem pa nočeš, da bi jih tvoji kriki boleli v ušesih.

Želja, da bi lahko zamenjala identiteto. Da bi lahko dala te besede ven, zraven pa ne bi bilo mojega imena. Da bi lahko govorila to, kar je v tem trenutku moja resnica, potem pa si svobodno premislila, ker je moja resnica sedaj že nekaj drugega.

Ah, svoboda, da se spreminjam.

Daj si dovoljenje, da si premisliš. Give yourself permission to change your mind. (Nekatere stvari res zvenijo boljše v angleščini. Nekatere.)

Svoboda, da se spreminjam. Svoboda, da vidim druge ljudi, kot nove v tem trenutku. Z novimi spoznanji.

Svoboda, da se grem med pisanjem tega nabasat s čokolado. In svoboda, da morda to nekam skrijem. Ker me nič ne obvezuje, da to objavim.

Od česa si sploh želim pobegniti?

Od rutine. Od vsakdana. Od tega bednega nepotrebnega in nekoristnega trpljenja. Od tega, da me vedno nekaj moti, čeprav je večina stvari vedno dobrih. Od tega, da v tem trenutku svoje pisanje sodim kot bedno. Od tega, da se mi zdi, da bi mogla biti konsistentna. Od tega, da se mi zdi, da ne prinašam nobene vrednosti.

Od tega, da imam ogromno darov, pa ne vem kaj z njimi.

Včeraj mi je prijatelj na pijači rekel, da je tako, kot da imam kovček z milijon evri, a ga imam zaklenjenega.

In to je tako dobro zadel, da boljše ne bi mogel. Ker imam ogromno darov. Pametna sem. Lepo se lahko naredim. In potem so še zraven vse te vizije, senzitivnost in jasno videvanje vzorcev. In seveda tudi dobro pišem. Ampak meni se zdi vse skupaj tako neotipljivo. Neskončno me sicer osreči, ko dobim pozitivne feedbacke, ob katerih vidim, da ljudje resno mislijo in da jim moje delo res nekaj doprinese v življenje… To mi da takšen zagon.

Obenem pa še vedno ne vem, kaj konkretno lahko s tem naredim. Hmm, mogoče bi za prvi trenutek pomagalo to, da odložim to breme, da moram rešit svet. In potem to, da bi mogla imet vedno smisel. Morda je kdaj čisto okay tudi to, da objavim svoje misli takšne, nefiltrirane, kot so v tem trenutku. In jih spustim ven. In naj jih ljudje vidijo. Mogoče je kdaj tudi okay to, da priznam, da sem zmedena. In da obenem nočem nasveta. Ker vem vseeno jasno, kaj hočem.

In mogoče je potrebno samo še to, da odložim občutek, da to kar hočem ni za mene. Ker morda res ne dobimo vase sanj za katere ne bi bili sposobni, da jih uresničimo.

In mogoče lahko vidim vso to neproduktivno obdobje, ko se mi je zdelo, kot da se nisem nikamor premaknila tudi z druge plati.

Dobila sem material za knjigo. Skozi lastno življenje. V svojih celicah. Šla ogromnokrat v naravo. Izrekla mnogo ne-jev in v njih se zdaj že boljše počutim, kot včasih. Spila kar nekaj pijačk z najboljšimi strankami na svetu, zaradi katerih vem, da je usoda sveta v dobrih rokah, saj obstajajo ljudje, ki razmišljajo in ki jim je obenem srčno mar (in mimogrede, dosti več jih vidim med mladimi). Se potapljala v svoje globine, kar je bilo celo bolj zanimivo in simbolično kot knjige Dana Browna. Poglobila odnos z mojim dragim. Popisala ogromno zvezkov skozi kopanje po sebi. Spet začela pisat poezijo. Ugotovila, da najraje poslušam na radiu ARS in da ima Slovenija 1 res odličen TV program (hvala dedek, da nenehno gledaš televizijo). In še in še…

In se v tem trenutku ponovno spomnila, da tako kot stvari dojemaš, tako jih sprejemaš. In tako potem v naslednjem trenutku tudi iz tega kreiraš.

Aah, in spet je v meni mir. In želja po še. Po še pisanja, po še izražanja sebe.

Morda je res čas, da napišem naslednjo poglavje knjige.

Ti pa lahko počekiraš nove okolju prijaznejše toaletne torbice narejene izpod mojih rok na 3ptice.tictail.com in seveda kakšno naroči, če jo pa že imaš pa jih naprej priporoči.

Koliko sreče preneseš?

Z Juretom sva danes nameravala v Bohinj, ampak sem jaz imela “upper limits”  blokade.  
Kako so se pokazale?
Juretova mama se ni počutila okay s tem, da si sposodiva avto. 
Jaz se nisem počutila okay glede Pikija. Kam ga naj dam, glede na to, da sva z mojo mamo imeli ta teden čuden odnos po napetem in čustvenem pogovoru v nedeljo? Nisem imela zraven dobrega občutka, ker se mi je zdelo, da bi rekla, da ko jo rabim, je dobra za mene, drugače ne.
Sinoči sem dobila bolečine v križu. Začelo me je boleti grlo in v trebuhu mi je bilo slabo.
Zakaj je prišlo do teh blokad?
Jure mi je včeraj kupil nov laptop (čudovit je, vsa volja do dela se mi je vrnila nazaj, ker vse čudovito šiba!), ki sem si ga že neskončno dolgo želela in ki mi bo seveda zelo pomagal v poslu. In zraven sem bila neskončno umirjeno srečna. 
To, da bi šla zraven tega še v Bohinj, bi bilo že preveč sreče za mene. 
Seveda to ni res, ampak tako pravijo stari programi v meni. 
“Kaj bodo pa rekli? Kupil ji je računalnik, sedaj pa jo pelje še na izlet? S čim si je to zaslužila? Kaj če bo kdo rekel, da ga izkorišča?”
Stari strahovi, ki mi govorijo, da če gre meni dobro, da nekdo zaradi tega trpi. In potem se zaradi tega omejujem, se prestrašim, ko postanejo stvari resnično dobre in si manifestiram blokade, zato, da bi zaščitila sebe in druge, da ne bi trpeli. 
Seveda je to totalni bullshit. Juretu se seveda zdim vredna dobrih stvari in verjame vame in mi želi najboljše in rad preživlja čas z mano in se mu zdim oh in sploh čudovito bitje in mi želi dajati. In v bistvu večje trpljenje povzročam s tem, ko se zapiram pred tem, da mi daje. Ker mu s tem vzamem priložnost, da me osreči in s tem osreči sebe. Mimogrede, za tiste, ki tega še ne veste ali včasih pozabite: moškim je nekaj najlepšega to, da nas lahko osrečijo in da nas potem vidijo sijat in potem še sami sijejo, ko jim povemo, da so čudoviti in najnajboljši na svetu. 
Resnična jaz, v svojem bistvu nimam problema s sprejemanjem dobrih stvari v svoje življenje. 
Imam pa še vedno nad levim ušesom glas moje mame, ki mi pravi, meni mali punčki: “Daj to nazaj.” “Kaj si bodo pa mislili?” “Tako si jedla, kot da doma nimamo kaj za jesti”, “To boš morala nekako povrniti.” “Ti dobiš, jaz pa moram to potem povrniti.”
Ali ljudem, ki so mi kaj podarili: “Zakaj ji to dajete, če vidite, da še sami nimate?”
Sedaj sem si pripravljena odpustiti, da te stare zgodbe še vedno nosim s seboj. 
Pripravljena sem odpustiti svoji mami. Spet, haha. 
Pripravljena sem odpustiti tem glasovom v svoji glavi, ki mi pripovedujejo ene in iste zgodbe.
Vau, dojemam v tem trenutku, da me ti glasovi želijo zaščiti pred tem 
  • da bi naredila kaj narobe – da bi prejela več kot mi kao pripada in me želijo s tem obraniti pred tem, da bi me mamica kregala 
  • da želijo mojo mamo zaščititi  pred tem, da bi ona morala trpeti, ko bi skušala povrniti dobro, ki sem ga jaz prejela 
  • in obenem me s tem želijo ti glasovi zaščiti pred občutki krivde, ki prihajajo iz tega, da jaz kao moji mami povzročam trpljenje.
Pripravljena sem odpustiti sebi, da še vedno nosim naokrog to vlogo žrtve. 
Pripravljena sem odpustiti žrtvi v sebi, da se zapira pred bogastvom življenja.
Pripravljena sem tudi to podeliti na blogu, ker gotovo je v tem nekaj modrosti še za koga drugega. 
Pripravljena sem odpustiti delu sebe, ki se počuti kot pošast, ki s svojim obstojem škoduje ljudem. 
Pripravljena sem objeti to malo prestrašeno “pošast” v sebi. 
Pripravljena sem si odpustiti, da si nisem odpustila tega že prej. 
Pripravljena sem se premakniti naprej. 
Odpuščam si in se premikam naprej. 
Upper limits oz. “zgornje blokade” ali tudi “stekleni strop”, je koncept, ki ga je na podlagi opazovanja sebe in svojih strank odkril Gay Hendricks, avtor knjige Big Leap (zelo zelo priporočam v branje – sama sem jo brala preko Scribda – super aplikacija za prebiranje e-knjig). Njegova teorija govori o tem, da imam neke vrste termostat, koliko sreče prenesemo v svojem življenju in ko stvari postanejo “preveč” dobre, s samosabotažo poskrbimo, da se termostat vrne na svojo normalno vrednost. Tako se npr. trudimo za uresničitev kakšnega cilja, naredimo vse potrebno zanj, vidimo, da je stvar mogoče za nas, prava priložnost potrka na vrata, nam pa se potem zdi preveč dobro, da bi bilo lahko res in podzavestno poskrbimo zato, da se sabotiramo. Npr. zbolimo. Ali se po čudovitem tednu skregamo s partnerjem. Ali se nam nekaj iznenada pokvari ravno takrat, ko smo več zaslužili in bi lahko dali nekaj na stran. Jaz sem letos imela primer, ko se mi je finančno odpiralo, potem pa sem dobila kazen za prehitro vožnjo. Pred tem pa me vsaj pet let ni ustavila policija niti v kontroli prometa.
Še sreča, da lahko ta termostat sami naravnamo na več sreče. 
Vprašanja, ki nam bodo v tem pomoč so spodaj. 
Priporočam, da vsako vprašanje posebej preberete, zaprete oči in začutite odgovor v svojem telesu. 
(Opozorilo: ta vprašanja so močna in lahko sprožijo spremembe v vašem življenju, pogoj za vajo je sprejemanje odgovornosti za svoje življenje). 
Kakšen je občutek zavedanja, da sem sama odgovorna za svojo srečo?
Na katerih področjih že imam obilje sreče? 
Kakšen je občutek, da imam dovoljenje za srečo?
Kakšen je občutek, da si dovolim biti srečna zdaj?
Kakšen bi bil občutek, če bi že vedel/a, da je moja sreča dobra za vse?
Kakšen je občutek zavedanja, da moja sreča zrcali v svet srečo tudi drugim?
Kakšen je občutek, da moja sreča odpira srečo tudi drugim? 
Kakšen bi bil občutek, če bi vedela, da mi cel svet želi srečo? 
Kakšen je občutek, da jaz vsem želim srečo?
Kakšno majceno stvar lahko naredim zase v tem trenutku, da povečam svoj termostat sreče za eno stopinjo?
Vso srečo!
Anita