Na vse mogoče načine se ubijam.

Zavežem si zanko okoli vratu in skočim.

Nož si zarijem v srce. Debel, kuhinjski.

Nastreljam se s puščicami iz vseh smeri.

Primem se za noge in se tolčem ob tla,

dokler nisem cela polomljena,

in sem končno sproščena.

Zabijem se 110 na uro v avtomobil na drugi strani ceste.

Sori, nič nisi kriv.

Kolateralna škoda svete vojne v meni si.

 

Ja, razumem.

Razumem ta pofukani džihad.

Vsa moja agresija je usmerjena navznoter.

 

Ni meje, ni meje!

Ni meje med zunaj in znotraj.

Nobenega zunaj ni.

Hahahahahahahahahahahahaha.

 

Norost celega sveta je moja.

 

*

Sence, sence, sence.

Ko hodiš čez pekel, hodi dalje. Hodi, hodi, hodi.

Ko padaš, padaj. Padaj, padaj, padaj.

Enkrat prideš na drugi strani skozi.

*

 

Svojo norost mečem na papir.

Papir vse prenese.

Stresam jo. Butam jo iz sebe.

Nočem poškodovati nedolžnih.

Vsi so nedolžni.

Ta vojna je moja.

Ta vojna divja v meni.

Kako se naj izoliram?

Izoliram od sveta na drugo stran?

Se ločim od Vesolja kot Luna od Zemlje.

 

Požiram, požiram, požiram.

Požiram pogoltno!

Požiram, kot da ni nobenega jutri.

Požiram, kot da bi lahko toliko požrla,

da bi nato polna umrla.

 

Stradam, stradam, stradam.

Zavračam, zavračam, zavračam.

Stradam in zavračam.

Hočem izstradat,

da umre,

da umre žrtev.

Naj že umre,

naj že umre.

Naj naredi prostor.

 

Nočem nasilja.

Ali ne obstaja nenasilna pot?

Jaz sem pacifist!

Pacifist.

Nočem vojne.

Navzven sem pacifist,

v meni je vojna.

 

Ni meje, ni meje, ni meje

med zunaj in znotraj.

Vsa vojna tega sveta je moja.

.

.

.

.

.

Morda je tudi ves mir tega sveta moj.

*

Ampak.

 

Ja, ampak,…

ja, ampak…

ja, ampak…

 

To je vse lepo in prav, ampak…

Morda deluje, ampak…

 

Moja bolečina je najhujša.

Jaz sem poseben primer.

Moja norost je brez primere.

Moja situacija je težja!

Ne razumeš!

Jaz sem najbolj sama na tem svetu.

Najbolj nevredna ljubezni.

 

Najbolj smešna v tem,

da sem ista kot vsi drugi,

ki nočejo biti isti,

a ne morejo pobegniti istosti.

 

*

 

Nič posebnega nisi.

Ista si kot vsi drugi,

ki želijo ubežati istosti.

Ista si kot vsi drugi,

ki delajo svoje probleme

nekaj najbolj posebnega na tem svetu.

 

Gradijo okrog njih zidove,

gradove.

Gradove, palače.

Obrambne zidove.

Jih skrivajo v klet.

Skrbno varujejo.

Moj problem je najbolj poseben!

Največji, najbolj mogočen.

Najbolj močen. Najbolj poseben!

Najbolj grozen. Najbolj strahoten.

 

Saj v bistvu ga sploh ni.

Ampak sedaj sem že zgradila vse zidove,

izkopala vse obrambne jarke,

vsi že vedo, kako zelo sem se trudila.

Vsi vedo, da je bil moj trud prazen.

Tudi sama vem.

Ampak kako naj zdaj opravičim vso to delo?

 

Poruši zidove,

Zakoplji jarke.

Skuri vse.

Nameci semena,

posadi rože.

 

Naj tvoj smeh vse pretrese, vse strese,

poruši zidove.

 

Naj ostanejo ruševine,

naj jih preraste bršljan

in divja trta.

Naj bodo tam,

v spomin, opomin

in posmeh.

V posmeh zidanju brezveznih gradov pomembnosti okrog niča.

 

In ne opravičuj se.

Vsi smo isti.

 

*

Zapisano v decembru 2017.

Sodobna čarovnica

Sodobna čarovnica bere podobe v penici na kavi.
Posluša šelestenje listja.
Ko je vsega preveč,
se vsede in počaka,
da se svet sam uredi.
Sodobna čarovnica posluša svoje občutke.
In posluša svoj um.
Sodobna čarovnica ljubi.
Ljubi naravo. Ljubi moške, ljubi ženske (in vse vmes).
V svojih “sovražnikih” išče dobre točke.
Ve, da je za ravnovesje
včasih potrebno tudi neravnovesje.
Uživa v paradoksih.
In se smeji sama sebi.
Sodobna čarovnica ljubi življenje.
In se veliko zahvaljuje.
Soncu, novemu dnevu,
paradižniku na vrtu.
Pošilja poljubčke drevesom,
oblakom, travnim bilkam.
Radosti se ob posrečenih besednih zvezah.
In novih izumih.
Čudi se zmožnostim človeškega uma
in zaznava odtenke v čustvih.
Veliko in rada raziskuje.
Nekaterih stvari ni zmožna dojeti.
In včasih je prav ignorantsko vesela,
da ji ni dano vsega razumeti.
Sodobna čarovnica se zaveda svoje sreče.
Ve, da je najboljši način,
da pokaže hvaležnost za darove sveta ta,
da jih sprejme in v njih nesramno uživa.
Tukaj in zdaj je hvaležna
za to noro človeško izkušnjo,
za bivanje v tem divjem Vsemirju.

Ena moja iz 2015. Bila del razstave od JANJA VIDEC v Slovenskem etnografskem muzeju. Le proud.

Privilegiji

V Sloveniji imamo neskončno srečo.

Neverjetno smo privilegirani.

Čista voda (a veš ko s pitno vodo splakujemo wc-je?).

Čist zrak.

Neskončno lepa narava.

Vrhunsko vino.

Ekološka hrana iz vrta.

Ponudba kvalitetnega arta.

Povezanost v svetovni splet in s tem skoraj cel svet, skoraj od povsod.

Dobra izobrazba.

Možnost, da če ti ni izobrazba dovolj dobra, da si poiščeš boljšo.

Da se izobražuješ sam.

Čudovite kavarne.

Obilje kreativnih ljudi.

Obilje športnikov, znanstvenikov.

Obilje politikov. Haha. A ni čas, da začnemo tudi v politikih videti dobro?

Zadnjič, ko sem se pogovarjala s svojo babico, je mimogrede omenila svojega nečaka in rekla “On je zdaj politik,” in v tem je bil nekakšen zaničljiv ton.

In sem takoj rekla “Še sreča, da je politik, ker je super človek in rabimo takšne ljudi v politiki.” Umetnik po duši in po delu (iz kamna dela umetnine), neskončno zabaven človek, ki se še posebej rad heca na svoj račun.

Če sem že ravno prišla na politiko… ko sem napisala “obilje politikov” sem bila še sama presenečena, ampak bom šla tukaj s tokom tega, kar se želi izraziti iz mene, skozi mene.

Že kar nekaj let nosim v sebi to idejo, in zdaj je čas da jo zapišem in dam v širni splet, namesto da jo delim samo s parimi ljudmi, ki jim zaupam, da bodo štekali, haha.

Imamo parlament. Imamo vlado. In vsakič, ko izvolimo novo vlado ali jo kdo prevzame, se naredi koalicija in opozicija.

Ta ideja se mi zdi že v osnovi zgrešena, ker se takoj ustvari delitev mi proti vam. Levi proti desnim. Konzervativni proti liberalnim. Socialisti proti kapitalistom.

In ko je ena stran na oblasti in želi nekaj narediti, ji opozicija nasprotuje.

Ko pride opozicija na oblast, v koalicijo, želi narediti tisto, proti čemur je prej nasprotovala, in čemur bo nasprotovala, ko bo spet v opoziciji, haha. Seveda ji prejšnja koalicija, ki je sedaj opozicija, nasprotuje. A ni hecno? In očitno neumno?

Mislim, da je čas, da gre delitev na koalicijo in opozicijo stran.

In brez skrbi, ne razmišljam o eni veliki stranki. Strankarski sistem mi je všeč. Zdi se mi odlično, da imamo različne stranke, v katerih se zastopajo različni interesi.

Namesto delitve na opozicijo in koalicijo bi po mojem mnenju moral biti krog. Okrogla miza. In različne stranke, ki sedijo za to mizo kot vitezi okrogle mize.

Vsi zastopajo svoje interese, ampak jih potem dajo v krog in se poišče rešitev, ki vključuje vse interese, ki je v dobro vseh. Ko-kreacija namesto boja.

In čast, dostojanstvo ter spoštovanje, namesto poniževanja in pomanjševanja sočloveka.

Lepa ideja, a ne ?

Praktična utopija, bi rekel Miha Pogačnik.

Slej ko prej bo to postalo realnost.

Spomnim se, da sem pred zadnjimi ameriškimi volitvami spremljala eno debato na spletu. In sta se dva predstavnika različnih strani čisto udarila med sabo. En je zagovarjal kapitalistični sistem, drugi je zagovarjal socialističnega. Zagovornik kapitalizma je zapisal vse njegove prednosti. Nato je zagovornik socializma zapisal vse prednosti socializma.

In jaz, ki sem, odprto priznam, malce bolj nagnjena v levo, če smo že pri teh delitvah, berem oboje in se z vsem strinjam. S prednostmi kapitalizma. S prednostmi socializma.

In opazujem, kako se tista dva pametna idiota še naprej prepirata, med tem, ko je rešitev očitno na dlani.

Oz. v obeh dlaneh.

Da daš levo in desno dlan skupaj. (Kot v telesu. Uporabljaš obe roki. Obe možganski polovici.)

In se na socialističen način poskrbi za to, da ima vsak državljan kar potrebuje za dostojno življenje, obenem pa ima vsak državljan svobodo, da si skreira presežek, da ima več kot drugi, če si tega želi, da ustvarja nove stvari in jih ponudi trgu in da si dela profit. Itak s tem, ko kreira presežek, je potrebno to cirkulirat, če želi še naprej kreirat in cirkulacija koristi vsem.

A ne, da je dober občutek, ko pomisliš na to, da bi lahko bilo tako?

Večina od nas seveda ni v politiki, čeprav srčno upam, da to prebere tudi kdo, ki je. In večina od nas si tudi ne želi biti v politiki. Mislim, kdo bo pa hodil v nedeljo zvečer ob desetih na televizijo zagovarjat svoja stališča, če greš lahko takrat zgodaj spat, da se lepo naspiš pred začetkom novega delovnega tedna?

Ampak, vseeno pa imamo politiko v sebi. In stanje politike je tudi in predvsem odraz stanja državljanov. Mene in tebe.

Vsaka država ima takšno vlado, kot si jo zasluži. -Joseph de Maistre

In ker vem, da na tem blogu pristanete razmišljujoči ljudje, ki si želite sprememb na boljše, miru na svetu in v sebi, in ki se zavedete, da sta odgovornost in svoboda del istega paketa, vem, da se sprašujete, kaj je osebno v vaši moči, kaj lahko naredite, kje lahko vi prevzamete odgovornost. Kako lahko vplivate na spremembe na boljše kot en micen delec v sistemu.

V spoštovanju sočloveka, čeprav je na nasprotnem bregu po svojih političnih prepričanjih. 

Vem, da je včasih to lažje reči kot storiti.

Sama sem imela krasen primer tega v svojem življenju, ko se je v njem pojavila oseba, ki je bila odgovor na želje, ki sem jih poslala v Vesolje. To, kaj sem si želela, (nove izkušnje, znanje in zastonj potovanja), mi je Življenje poslalo skozi njega.

Ampak damn, enkrat gremo na pijačo, in jaz v pogovoru butnem vem, da je levica definitivno boljša kot desnica. In on “Khm, ne,” s tistim malce zgroženim, v svoj prav prepričanim tonom.

In sem presenečeno ugotovila, da mogoče nimajo vsi kul mladi ljudje istih političnih prepričanj kot jaz. Veliko presenečenje, vem.

In potem slej ko prej izvem od drugih ljudi, da je človek celo bil v pomladku politične stranke, ki je jaz najbolj ne maram.

Wtf? 

Ali lahko sploh zaupam temu človeku? Ali sem lahko sploh iskrena z njim? Ali je boljše, da se držim nazaj in ne povem vsega? Kaj če uporabi kaj proti meni?

A si predstavljaš?

Haha, in potem pride ven modrejši del mene. “Anita, a nisi ti tista, ki je vedno govorila, da je čas, da pustimo preteklost v preteklosti, da presežemo omejitve in delitve in gremo naprej, da je vojne že davno konec?” Hmm, ja. “No, sedaj imaš sijajno priložnost, da narediš ta korak tudi v svojem življenju, da ga utelesiš, namesto da zgolj govoriš o njem.” Imaš prav. 

Odločila sem se zaupat. Videt sočloveka kot sočloveka, ne glede na njegova politična prepričanja. In si pustila v svoje življenje sprejeti čudovitega novega prijatelja, ki je ogromno pripomogel k mojemu razvoju.

Zadnjič smo pri tečaju nemščine prišli na temo volitev. In potem v tem čudovitem razredu, v katerem se tako lepo skupaj učimo in sodelujemo, ugotovim, da nismo vsi na isti strani. Moja čudovita prijateljica, ki je eno najbolj dobrosrčnih bitij na tem svetu, celo glasuje na volitvah za stranko, ki je jaz najbolj ne maram. To pa zato, ker se sploh ne spozna, je ne zanima in zato voli isto kot njen oče, kateremu zaupa, da ve kaj dela. Jaz seveda odkrito zgrožena, ona presenečena nad mojo strastjo, ker sploh nikoli nisma govorile o politiki in ni vedela, da sploh imam kakšno prepričanje.

To glede zgroženosti moram še razložit. Bolj nad tem, katero stranko voli, sem bila zgrožena, ker preprosto voli isto kot njen oče, brez da bi kaj raziskala. Prijatelja, ki sem ga omenila prej, sem enkrat vprašala, kako je pristal v tej stranki. In mi je povedal, da je prebral njihov program in se strinjal z njim. Kar razumem, ker sem tudi jaz prebrala njihov program, in je bil res dober. Sem jih, ko so pred leti, brez da bi bili izvoljeni, prevzeli vlado, v mislih celo blagoslovila, v upanju, da bodo kaj od tega dejansko uresničili.

Kakorkoli, s prijateljico sva šli potem na pivo, se pogovarjali in smejali, tudi o politiki. In moja ljubezen do nje nič manjša.

Naslednji način, kako preseči omejitve, je da se vprašaš, kako bi bilo, če bi ti bil na nasprotni strani in z vsem srcem verjel v tisto idejo, podpiral tisto stranko. Zakaj bi se ti zdele njihove odločitve pravilne? In pojdi malo dlje od tega, da bi preprosto verjel, ker si idiot 😀

Npr., ko so bili na udaru begunci. Seveda sem bila zgrožena nad vso medijsko lažno propagando in facebook prijatelji, ki so ji nasedli. Ampak potem sem se vprašala, zakaj nasedejo? Zato, ker jih je strah. Zato, ker so v preživetvenih emocijah (strah, krivda, sram, itd.). Ali jaz kdaj zapadem v takšna stanja, ko sem v strahu in nisem sposobna jasno videti, čeprav me v resnici ne ogroža nič, razen omejitev v moji glavi? Fuck ja, dostikrat se znajdem v takšnem stanju. In sem lahko začutila sočutje do njih.

In potem celo poiskala stične točke, kjer se strinjamo -> npr., če bi poskrbeli prvo za svoje državljane, da bi ti res videli, da imajo socialno varnost in ne bi rabili delat stvari, ki jih ne marajo, hoditi v službo, kjer jih šef buzerira v izpolnjevanje norme, ki je vedno višja, medtem ko je plača vedno ista, cena osnovnih potrebščin pa vedno višja… če bi prvo poskrbeli za svoje, bi verjetno ti naši, ki v preživetvenem strahu iščejo dežurnega krivca, bili malo bolj zrelaksirani in odprti za ljudi druge vere, s temnejšo barvo kože.

Seveda pa je to stvar, pri kateri se lahko vrnemo na delitev npr. na socialistično in kapitalistično logiko, kjer ena reče, da je potrebno poskrbeti za vse ljudi, druga pa reče, da ima vsak vse potrebno in je od njegovega lastnega truda in kreativnosti odvisno, kako živi.

A lahko damo obe dlani skupaj?

Ali lahko naredimo krog in vključim vse interese?

Ali lahko stvari rešujemo na večih nivojih naenkrat?

Oziroma, ali se lahko zavemo, da je v bistvu stvar že razrešena, samo videti še moramo to, namesto, da si vedno znova ponavljamo iste omejitve, ki smo jih že preživeli?

No, definitivno je pa potrebno, da si porihtaš stvari v svoji glavi. Ker tudi če imaš npr. vse osnovne potrebe zadovoljene in morda tudi ogromno presežka, se mogoče tega sploh ne zavedaš in še vedno živiš, kot da si v pomanjkanju in se počutiš, kot da te drugi ogrožajajo.

Lahko pa uradnih standardih živiš pod pragom revščine, kot sem kdaj sama presenečeno ugotovila zase, ko sem prebrala merila, obenem pa živiš veliko bolj kvalitetno življenje kot nekdo, ki ima po zunanjih merilih več.

No, še najboljše pa je, če imaš bogastvo v duhu in v denarnici. Lahko imaš oboje.

Okay, da se vrnem nazaj na to, s čimer sem sploh začela objavo. S privilegiji.

Večina od nas je privilegirana.

Ti, ki to bereš. Jaz, ki to pišem. Moje življenje je na zelo visokem nivoju. Večino časa sem srečna. Ker se večino časa zavedam svoje sreče. Iz udobja doma lahko konzumiram najbolj kakovostne vsebine iz celega sveta (ki prispevajo k moji sreči, ker bolj kvalitetne stvari kot konzumiraš, bolj kvalitetno živiš). Se izobražujem. Hodim na dolge sprehode po čudoviti naravi. Spoznavam meni podobne ljudi iz celega sveta. Lahko se grem biznisa s celim svetom, če želim. Kup svojih opravkov, za katere sem morala včasih v mesto, lahko rešim kar preko maila. Svoje sporočilo lahko delim s svetom. Izražam svoje ideje brez skrbi (razen, če si jih naredim v svoji glavi).

Če sem dovolj pogumna, da se izrazim, da se izražam, mi življenje prinese ljudi, ki me štekajo in me podpirajo. In ravno v tem trenutku, ko sem to pisala, pristopi k meni partner in mi reče, da me ljubi in podpira. In potem sva se oba stlačila v njegovo majco in se krohotala. Kar me je spomnilo na to, da imam možnost, da sama izbiram, s kom preživljam svoj čas. Nobenih dogovorjenih porok. In morda je res moj privilegij tudi ta, da sem se rodila bela in da nekako ne razumem, zakaj bi se katera koli od mojih sester po svetu, ki ima drugo barvo kože, sramovala le te, si želela biti bolj bela ali si ravnala lase, ker ji je bilo vcepljeno, da je z njenimi čudovitimi kodri nekaj narobe.

In moj privilegij je tudi ta, da imam mamo, ki me je učila, da smo vsi ljudje.

In ljudi okoli sebe, ki so me na različne načine podpirali, tudi takrat, ko jaz tega nisem bila zmožna videti.

In um, ki je sposoben dojeti, da se ne rabim sramovati zaradi svojih privilegijev napram preostalemu svetu.

Da je dosti boljše, da jih uporabim v dobro sebe in vseh ostalih.

 

Spremenila si se

Ali kdaj opaziš, da se podzavestno prilagajaš sliki, ki jo imajo drugi okrog tebe o tebi?

Da ti ne bi kdo rekel, da si se spremenil, da te več ne pozna, da to nisi več ti?

Da ne stopiš komu na žulj z izražanjem svoje resnice.

Zadnje čase je ta tema večkrat prišla gor v pogovorih z mojimi prijatelji.

Spomnim se, ko sem lani to dojela, mi je bil totalni aha moment.

Kot empat, oseba, ki zelo jasno čuti stvari, tudi npr. emocije drugih (kar me npr. naredi za izvrstnega coacha, ker preko svojega telesa zaznavam, kaj se dogaja v tebi), sem še posebej občutljiva za to.

In kot oseba, ki želi vsem najboljše in si želim, da se vsi dobro počutijo okrog mene, sem se večkrat postavila v vlogo, kjer sem se pomanjšala v mnenje, ki ga imajo drugi okrog mene. S čemer v bistvu nikomur ne delam usluge, samo na kratki rok se izognem konfrontaciji. (Mimogrede, še vedno delam na tem).

 

Gremo na konkretne primere, da boš razumel, kaj mislim.

1.

Greš ven, spoznaš čudovite ljudi in spontano najdeš nekoga, ki posluša tvoje sanje, kaj si ti resnično želiš. In ne samo posluša, jemlje te popolnoma resno, vidi tvojo vizijo s teboj, je navdušen nad tvojo genialnostjo, komaj čaka, da se to uresniči, zdi se mu, da si rojen za to, pozna celo ljudi, ki bi ti lahko pomagali pri naslednjem koraku!

Naenkrat se počutiš, kot da si ti spet ti! Svoboden, z genialnimi idejami! Naenkrat spet pozitivno gledaš v prihodnost. Življenje te ljubi! Ko se vrneš domov, sploh ne moreš spat, čudovite ideje ti švigajo po glavi, vse se popolno povezuje! Fucking živ si, končno spet! Zjutraj se zbudiš prej kot ponavadi, nenavadno dobre volje. Skuhaš si kavo in se vmes spomniš, zakaj si tako dobre volje.

Zagledaš kup posode v koritu, in z veseljem se lotiš pomivanja. Kot da si čisto druga oseba. Kot da si resnična verzija sebe. Polna življenja. Ideje ti spet švigajo po glavi. Vidiš, da imaš že čisto vse, kar potrebuješ za prvih par korakov za realizacijo tvoje ideje. Si v hvaležnosti in sreči.

Pomisliš na prijatelja, ki bi lahko sodeloval pri tvojem projektu. Ga pokličeš. Skočiš v svoj stari avto in se zapelješ k njemu. Navdušeno mu poveš svojo idejo. Na kar te pogleda, in ti reče “Stari, na socialni si.” “Kaj pa tista ideja, ki si jo imel zadnjič? Se že kaj premika?” Hladen tuš.

Spomniš se, da si itak zguba, ki ničesar ne uresniči.

 

2.  Vse ti super gre, imaš čudovite prijatelje, delo, ki ga rad opravljaš, uživaš življenje, nekatere stvari bi lahko bile boljše, ampak itak se vse super ureja. Zadovoljen si. Začutiš hvaležnost, do svojih staršev, ker so te spravili na svet in se nasmejiš ob vseh preglavicah, ki si jim jih povzročal. Po dolgem času se odločiš, da greš na obisk domov.

Domači te vprašajo, zakaj jih nič ne pokličeš. Pri kosilu ti začnejo govoriti o sosedovem Marku, kakšno krasno punco ima, da je noseča, da si bosta začela graditi. Pa novega audija ima. Lahko si privošči kredit, ker ima redno službo. Mamin pražen krompir ti gre vse manj v slast. A ti še pa vedno misliš, da ti bo uspelo z muziko? Kaj pa penzija?

Hmm, ja… Raje ostaneš tiho. Ker kaj pa njim mar, da maš 10 plačanih špilov naslednji mesec.

A boš kavo?

Ne, moram it.

Kam, če si komaj prišel?

Raje klizneš, ker čutiš strašno neudobje, ko veš, da te stiskajo v okvire, ki si jih že davno prerasel. Obenem pa se ne počutiš dovolj močnega, da se jim postaviš po robu.

3. Greš na obletnico valete. Sprva je vse super, opazuješ, kako so se vsi spremenili, celo uživaš v small talku. Zadovoljen si s seboj, ker nisi več tisti nesamozavesten otrok, ki se je zmeraj počutil kot outsider. Ampak dlje časa kot sediš, bolj opažaš, da se dogaja nekaj čudnega. Vsi ste odrasli ljudje, ampak naenkrat ste vsi v istih vlogah, kot ste jih imeli v osnovni šoli. Sošolec še zmeraj zgleda zaljubljen v tisto sošolko, čeprav imata že oba otroke. Začutiš tekmovalnost do svojega nekdanjega rivala in naenkrat primerjata svoje šihte po principu kdo je boljši, čeprav sta v čisto drugačnih sferah. Začneš se čudno počutiti in raje utihneš. Čeprav si se prej bil vesel, da si prišel na obletnico, si počasi vse manj. Naenkrat se spet začenjaš počutiti kot dobri stari outsider, kot da te nekaj tišči ven na rob. Nekdo celo reče, “Vsi smo še vedno isti, po vseh teh letih,” ampak ti veš, da to ni res, nisi fucking isti. Ampak zakaj se potem tako obnašaš?

 

Pred leti, ko mi je super dobro šlo in sem resnično uživala življenje, mi je mama izrekla te besede. “Odkar imaš denar, si se spremenila.” In ton ni bil lep. Bil je očitek. Jaz sem bila najbolj srečna, potem pa to. Potem sem ne vem kako dolgo pazila, da ne bi bila preveč srečna zraven nje.

Ko se spremeniš, ko postajaš ti vse bolj ti, ko vse bolj slediš sebi, ne boš všeč vsem ljudem. Nekateri te bodo želeli dobronamerno postaviti na “realna” tla, zaradi tega, ker te želijo zaščiti pred razočaranji, ker so jih sami doživljali, ko so sledili sebi za trenutek, pa so jih vsi naokrog postavljali na realna tla in ti ne želijo istega, pa se obenem ne zavedajo, da ti pravkar delajo isto. Druge naenkrat motiš, ker si prej poslušal njihovo jamranje in šimfanje države, sedaj pa jim jasno poveš, da so del sistema prav tako kot vsi ostali. Naenkrat več nisi tista tiha miška.

Sama sem imela v svojem življenju že kar nekaj krasnih idej. Ne samo idej, vizij. In veliko od teh vizij sem tudi spravila v realnost. Pri mnogih sem pa se ustavila, ker so mi ljudje rekli, da to ne gre tako. Da sem mlada in naivna. In da me bo to drago stalo. Par let pozneje me res stane, ko plačujem drugim, ki živijo to, kar je bila moja vizija, da se lahko učim od njih to, kar že v resnici vem, a si nisem upala izrazit. Plačujem pa seveda z veseljem, ker sem izpostavljena idejam, ki izboljšujejo mojo kvaliteto življenja. Pogovori na višjem nivoju = višja kvaliteta življenja. Jamranje in pritoževanje = (duhovna) revščina.

Okay, skoraj sem tudi sama zašla tukaj v jamranje 😀

Ampak gremo na rešitve. Kaj deluje za mene, da se vrnem nazaj v notranji mir in v srečo, ko se soočam s takšnimi situacijami? Vzemi, kar bo mogoče delovalo tudi za tebe ter preizkusi. Pusti ostalo. Tole ni pokroviteljsko dajanje nasvetov, to si v bistvu jaz želim, da bi že prej vedela.

  1. Zavedaj se, da je vsak mojster svojega življenja. Ti si mojster svojega, drugi so mojstri svojega. Pravico imaš imeti svojo resnico. Pravico imaš živeti svojo resnico. In tako imajo to pravico tudi drugi. Pusti jim dostojanstvo, da imajo svoje doživetje in da rastejo v svojem tempu. Delaj to, kar deluje za tebe, kar te osrečuje. Če nekaj ne funkcionira, se vprašaj, kaj lahko spremeniš.
  2. Ko ti npr. starši ali drugi ljudje govorijo, kdaj si boš poiskal redno službo ali kdaj boš imel otroke ali karkoli že je kamen spotike, se zavedaj, da ti želijo najboljše. Na podlagi tega, kaj je njihova predstava o tem, kako si predstavljajo najboljše življenje. Ne rabiš sprejeti njihove verzije, kdo bi ti moral biti, lahko pa sprejmeš ljubezen, ki je v bistvu za tem, a ti je ne znajo pokazati. Nekoč mi je oče od prijateljice govoril, kako nevarno je, da sem vegetarijanka, da bom umrla, da pozna primer ženske, ki je umrla zaradi tega, bla bla bla. Skoraj sem že šla v obrambno pozicijo iz katere bi začela napadati nazaj, ampak mi je vmes kliknilo. Človek je nasploh vedno prijazen in dober do mene, dejansko ga skrbi zame. Prijazno sem se mu zahvalila za skrb. In iz česar bi skoraj nastal boj za kdo ima prav, je prišlo cenjenje tega, da je osebi mar za mene. Torej, zahvali se za njihovo skrb.
  3. Poišči si ljudi, ki te podpirajo. Če se ti zdi, da jih ni v tvojem okolju, jih lahko hitro najdeš v raznih skupinah na spletu. Skupine, kjer lahko deliš svoje uspehe in jih bodo drugi praznovali s teboj in kjer lahko poveš svojo zgodbo pa pojamraš, pa te bodo drugi spomnili, da se ujemaš v mentaliteto žrtve in da imaš izbiro ter moč, da spremeniš svoje življenje. Zapiši si, kakšne prijatelje želiš. Pred leti je eno moje prijateljstvo šlo h koncu, nisva več bili na isti valovni dolžini. Zelo mi je bilo hudo, ampak sem se vsedla dol in si zapisala točno, kakšna prijateljstva si želim. In od nekod so prišla tri takšna prijateljstva. In lani, ko sem preživljala to, čemur bi lahko rekla temna noč moje duše (v bistvu bolj temna noč moje preživete osebnosti, haha), so me te prijateljice kdaj poklicale točno v pravem trenutku, ko sem bil na robu in furala safr in me brez pomilovanja, skozi naše filozofske pogovore spomnile na Resnico.
  4. Poišči svojo verzijo uspeha in zaupaj vanjo. Pa pusti drugim, da imajo svoje verzije uspeha. Mogoče je zate uspeh to, da imaš čudovito, super plačano službo, ki je ne nosiš domov. Mogoče je zate uspeh, da si digitalni nomad in te v soboto zvečer, ko grejo drugi žurat, zgrabi vrhunska ideja in par ur pišeš plane, sede na terasi, z računalnikom in pločevinko piva. Mogoče je zate uspeh, da imaš pri 25-ih hišo in otroke, službo, kjer si lahko vzameš kredit in veliko televizijo na kateri gledaš Ljubezen po domače. Mogoče je pa zate uspeh, da do 40 leta brez HIV-a zamenjaš čimveč spolnih partnerjev in preplešeš čimveč noči. Mogoče je zate uspeh, da greš 3x na dan s psom na sprehod v naravo (to je zame uspeh, ki ga živim), mogoče je pa to kar nekaj za tebe in je zate uspeh, da tvoje izoblikovano telo občudujejo drugi obiskovalci fitnesa. Dovoljenje imaš, da imaš svojo verzijo uspeha.
  5. Odpusti ljudem, za katere se ti zdi, da te silijo v vloge, za katere veš, da nisi resničen ti. Če je potrebno, se izoliraj od njih. Ne skušaj jih prepričevati v svoj prav. Če so to ljudje, ki so ti res blizu in so ti pomembni, jih prosi za podporo. Povej konkretno, kaj želiš. Npr.: Ko ti govorim o svojih idejah, želim, da mi daš vedeti, da sem sposobna in da jih lahko uresničim, namesto da mi zviška rečeš, da naj dokažem, da je možno. Meni je trenutno super duper fajn, da v meditaciji, ko se mi odpre srce in čutim samo ljubezen, tem ljudem pošiljam ljubezen, si predstavljam, da so posuti s čarobnim zlatim prahom in da se jim dogajajo same dobre stvari.
  6. Vzemi dnevnik in zapiši: Kaj si mislim, da si drugi mislijo o meni? In zapiši vse te misli, ter jih prevprašaj, če so resnične. Priporočam The Work proces od Byron Katie. Ker na nekem nivoju tudi ti verjameš v te zgodbe. Lahko jih spustiš.
  7. Poišči moč v sebi, namesto da jo daješ okoliščinam in ljudem okrog sebe, da jo imajo nad tabo -> prevzemi odgovornost. Pride v paketu s svobodo.
  8. Naroči se na moje e-pisma, preko katerih dobiš nove objave na blogu v svoj nabiralnik, možnost 1:1 dela z menoj in journaling (de)program Zadet(a) od življenja, skozi katerega boš začel/a zavestno izbirati svoje misli. Klik klik.  V svojih jutranjih meditacijah tudi vsem vam pošljem ljubezen <3

Sr(e)čno,

Anita

Bolečina zavrnitve, avč!

Poslala sem e-mail naročnikom na moje novice.

Zdel se mi je dober. Delila sem nekaj res uporabnega, v kar verjamem in se počutila ponosno na sebe, ker sem začela coaching jemat kot posel, ne samo kot hobi, in ponudila ljudem opcijo za delo z menoj. Do česar sem imela do sedaj velik odpor, čeprav zaupam v svoje sposobnosti, ampak me je bilo strah zavrnitve.

Pol dneva pozneje pogledam gmail. Un-subscribe (preklic naročnine na moje novičke) od nekoga. Nekomu ni všeč, kaj imam za povedati.

Večina ljudi, ki fura biznis na sebi lasten, avtentičen način, vam bo povedala, da so un-subscribes dober znak. Ker to pomeni, da govoriš svojo resnico, in ti, ki ne resonirajo z njo, bodo preprosto odpadli stran. In da si lahko vzameš to kot kompliment.

Kar sem si.

Dokler nisem odprla e-maila. In videla, kdo noče več prejemati mojih novičk. Av. Nož v srce.

Dekle, ki ga poznam in ga občudujem, ker je nekaj posebnega. Ima tisto kvaliteto notranje lepote, ki sije skoznjo in ji daje posebno avro.

Zabolelo me je.

Misli so se mi začele poditi skozi glavo.

Je bil moj e-mail zanič? Sem jaz  zanič?

Kaj si misli o meni? Bo povedala svojim prijateljem, kako bedni so moji e-maili?

Av, av, av. 

Na jok mi je začelo it.

Moj notranji psiholog je prevzel vodstvo.

Na kaj te to spominja? Kdaj si se prvič počutila zavrnjeno? Na katere dogodke iz otroštva te to spominja?

Ali res veš razlog, zakaj ne želi več prejemti tvojih pisem?

“Seveda ne, več možnih razlogov je in ne morem vedeti resnice, če je ne vprašam!!”

Kako se bom obnašala, ko jo bom srečala na ulici?!

Moj notranji motivator me je začel motivirati:

Ali boš pustila, da te to ustavi? Ne naredi spet tega! Obstajajo ljudje, ki potrebujejo tvoje sporočilo, tvoje storitve! Ne ponavljaj te tvoje stare napake, ko hočeš dokazat svojo vrednost ljudem, ki te ne želijo v bližini, fokusiraj se na tiste, ki te imajo radi, na tiste, ki potrebujejo tvoje storitve. 

Dum dum dum. 

Začela sem poslušati facebook live, ki se mi je prikazal na zaslonu, da bi preusmerila misli.

Potem me je začel napadat pes, ker je hotel ven.

Nadela sem si bundo, da bi zadovoljila zahteve mojega psa in se podala ven. Slušalke sem že imela na glavi, tako da sem si poiskala še en video na facebooku in mu prisluhnila. Zelo mi je bil zanimiv, v povezavi s coachingom in življenjem nasploh, seveda. A ena stran mene je še zmeraj bobnala zavrnjena, zavrnjena.

Na neki točki sem se zavedla sedanjega trenutka. Pogledala sem naokrog. Hiše v daljavi, malce megle v zraku, polje prekrito s snegom….

Zavedla sem se lepote, ki je prej nisem zaznala.

Jo vdihnila. Spustila v sebe in se obrnila proti domu.

Včeraj sem se tako zelo čudovito počutila. Tako polno ljubezni, da je migetljala še okrog mene. Zraven tega sem se ponovno povezala z osebo, do katere čutim globoko ljubezen in spoštovanje. To je bil pravi zdravilni blagoslov, skozi katerega sem začutila, da še se zadnji koščki ledenega zidu okrog mojega srca, ki me je ščitil pred zavrnitvami, topijo.

Ugotovila sem. To je to. Moje srce je odprto, tako polno ljubezni, ampak obenem tako zelo ranljivo.

In tisti citat, ki sem ga enkrat kot otrok naključno videla na televiziji, ko sem preklapljala med kanali, mi je spet prišel na plan. Sliši se kot kliše, ampak klišeji so klišeji, ker so resnični.

“Bolje je ljubiti in biti razočaran, kot sploh ne ljubiti.”

Preplavila me je hvaležnost.

Moje srce je odprto. Čutim ljubezen. Obstajajo čudoviti ljudje, ki me imajo radi in me podpirajo. Obstajajo ljudje, ki rabijo moje sporočilo. Ljubim in sem ljubljena. Obstajajo ljudje, zaradi katerih moram sijati sebe, pogumno, z vsem srcem.

In tole lahko transformiram v mojo umetnost, dam ven skozi pisanje in delim z ljudmi.

Delu sebe, ki se je počutil zavrnjenega sem povedala, “Hej, ne bom te zavračala. Rada te imam. Hvala ti za tvoje ljubeče, odprto srce. Pravi blagoslov si.”

Modra modrost: Če zavračaš dele sebe, ki se počutijo zavrnjene, je to dvojna zavrnitev.

In tako se je to, kar se je začelo kot bolečina zavrnjenosti, spremenilo v ljubezen in postalo navdih za tole objavo. Upam, da je navdahnilo tudi vas! Sporočite mi.

Sr(e)čno!

Anita

 

P.S.: Še so prosta mesta za delavnico Več smisla, prosim!, ki jo pripravljava z umetnico Tjašo Čuš. Podali se bomo v najboljšo vizijo za naše življenje, našo osebno verzijo uspeha in ozavestili svoje strahove in jih dali na papir. Globoko, visoko, široko in kreativno bo! Več o delavnici tukaj:  https://www.facebook.com/events/408779962879080/

Na moja pisma se pa lahko prijaviš tukaj.  :*

Zakaj verjamem v besede?

Ko sem predlani, konec decembra ugotovila, kaj si resnično želim početi, kaj je moj genius zone, v čemer najbolj uživam, kaj me najbolj izpolnjuje in osrečuje in s čimer najbolj doprinašam svetu, ker sem v tem jaz jaz, se je začelo pravo popotovanje po mojih notranjih svetovih, ki se je seveda reflektiralo tudi v zunanjem. Itak.

Gre se za besede. Pisanje, pogovarjanje, coaching, terapije… Veliko besed.

Ki pa spreminjajo življenje in kvaliteto le tega.

Besede, ki smo jih slišali in so spremenile našo življenjsko pot.

“Vau, dobra si v tem.”

“Obvladaš.”

“To ni za tebe.”

“Za koga se imaš?”

Besede, ki jih nismo slišali in bi morda našo življenje bilo čisto drugačno, če bi jih.

“Rad te imam.”

“Verjamem v tebe.”

“Kar žariš, ko govoriš o tem.”

“Veliko mi pomeni, da si tukaj z menoj.”

 

Besede lahko nahranijo (“Človek ne živi samo od kruha in vode, temveč tudi od božje besede.” – če imate god traumo, lahko besedo božja zamenjate za ljubezen – “Človek ne živi samo od kruha in vode, temveč tudi od besede ljubezni”

 

In če vzamemo v ozir, da je kvaliteta naših življenj odvisna od zgodb, ki si jih pripovedujemo, o sebi, o drugih, o svetu, hitro ugotovimo, kako pomembne so besede.

Moj partner mi večkrat reče, da ne more verjet, da sem takšna kot sem, glede na to, kakšno otroštvo sem imela.

Da ne gremo zdaj tukaj v primerjanje, komu je bilo bolj hudo, haha in kdo je lahko bolj ponosen na sebe ali kdo je bolj upravičen do samopomilovanja…

Nihče ni imel popolnega otroštva in vsakdo ima kakšno travmo, ne glede na to, kako zavedajoče se in prisotne starše je imel.

Bolečina je bolečina in bolečina boli. Na živce mi gre, kadar se ljudje posmehujejo najstnikom zaradi prvih ljubezni. Bolečina zavrnitve, bolečina nesprejetosti, občutek, da nisi dovolj dober za nekoga… Vse to, če ostane nepredelano te lahko spremlja še desetletja. Tudi do smrti. In se ti preigrava v vseh naslednjih odnosih.

Ker sem v te stvari vložila na tisoče ur raziskovanja, branja, pogovorov, opazovanj, vam lahko povem, da obstaja ogromno ljudi, oz. je tako pri večini, ki še tudi krepko po 50 letu trpijo zaradi besed, ki so jih slišali (ali niso slišali) kot otroci. Še vedno se jim preigravajo na zaslonu življenja zgodbe, ki so posledica teh besed.

Krasen primer mojega dedka, ki ima v svoji celotni zbirki bolezni med drugim tudi luskavico. Ko je bil še mladenič, mu je zdravnik rekel, da je to neozdravljiva bolezen. Moj dedek je to verjel in pri 85 letih še ima vedno luskavico, čeprav je luskavica ozdravljiva.

In če sem že pri kožnih boleznih., naj povem še svoj primer.

Pred leti sem imela izredno močan izbruh atopičnega dermatitisa. Spomnim se, da se mi je občasno pojavljal tudi v otroštvu, ampak to je bilo brutalno.

Začel se je pod pazduhami, se razširil na polovico obraza, potem pa me še kakšno leto ali dve spremljal na rokah. Pri zdravniku sem dobila kremo in dokler sem si redno mazala, ni bilo lišajev in krast, ko sem si nehala mazati, se je srbečica vrnila v parih dneh. Ker se mi seveda zdi bizarno, da bi si mogla vsak dan mazati kožo s kremo, ki ima stranske učinke in lahko vpliva na delovanje jeter in ledvic, sem se seveda odločila priti zadevi do dna. Že dolgo sem vedela, da ima vsaka bolezen vzrok v naših občutjih, mislih in odnosih, zato sem si enkrat vzela par ur in zapisala vse, kar se mi je zdelo s čimer bi lahko bilo povezano. In potem to spretapkala s tehniko EFT. In na vse skupaj pozabila.

Čez pol leta se naenkrat spomnim, da sem jaz včasih imela ta kožna vnetja. Kar izginila so in pol leta nisem niti pomislila na zadevo!

Če se vrnem na mojo otroštvo. Precej klasična slovenska družina. Delavski razred, alkoholizem, trdo delo v službi, trdo delo doma, pomešane vloge v družini. Dolgo sem mislila, da to na mene ni imelo posebnega vpliva. Tukaj so me reševale knjige. Ker sem se zatekala v svet zgodb. Knjige, so mi tolikorat rešile življenje. Ker sem skozi njih videla, da nisem sama. Skozi njih sem videla, da je življenje lahko tudi drugačno. Videla sem, da vse družine niso iste. In potem, ko sem bila pripravljena, je prišla še knjiga, ki me je takrat sesula. Peklenska gugalnica od Sanje Rozman.

Če sem do takrat mislila, da moje otroštvo ni imelo posebnega vpliva na mene, da sem nekaj posebnega… sem skozi to knjigo ugotovila kakšen tipičen šolski primer otroka alkoholika sem. Kako pogoste so dinamike, ki so se odvijale v moji družini. Kako nisem nič posebnega, haha, in kako obenem nisem sama. Ogromno nas je. Naj povem še to, da se te dinamike odvijajo tudi v družinah, kjer ni kemičnih odvisnosti. Lahko so odvisnosti od odnosov, denarja, seksa itd.

In ko te stvari ozavestimo in pozdravimo, se naše življenje spremeni. Izboljša se kvaliteta odnosov, ki jih imamo s soljudmi. Kar je nekaj najlepšega, ko naenkrat vidiš, da imaš kvaliteten ljubeč odnos z ljudmi, s katerimi si se prej zaradi svojih otroških travm počutil manjvrednega in si s tem oviral pretok ljubezni. Izboljša se kvaliteta odnosa, ki ga imamo s seboj. Ko se pogledaš v ogledalo in si si všeč, medtem ko si prej videl samo svoje “napake”. Izboljša se kvaliteta odnosa, ki ga imaš s svetom. Ko greš v naravo in preprosto uživaš v njeni lepoti, ker lahko. In ko greš med ljudi in namesto obremenjevanja, kaj si bodo drugi mislili o tebi, stopi veselje ob čudovitih srečanjih s čudovitimi soljudmi.

Seveda je to vse skupaj proces. Ampak se splača. Plačilo je izboljšana kvaliteta življenja. Življenje je pa največ, kar imamo. Ker brez življenja te ni. Dovolj jasno povedano, haha.

Sama sem v besede investirala na tisoče in tisoče evrov. Od knjig, do tečajev. Ogromno znanja je prišlo do mene zastonj (prosim, če pride do vas kvalitetno znanje zastonj, ga ne podcenjujte samo za to, ker vas ni udarilo po denarnici, uporabite ga, dovolite, da vam spremeni življenje). Investirala sem ogromno časa, kar pomeni, da sem investirala svoje življenje v to. Neštete ure meditacije in kontemplacije. EFT tapkanja. Pisanja. In različnih tehnik zdravljenja. Ki sem se jih naučila preko brane ali slišane besede. In za čisto nič mi ni žal.

Ko vidim, kako se moji odnosi izboljšujejo, ko vidim kako vse bolj in bolj zaupam v sebe in svoje sanje (tudi tiste sanje ponoči – sanjski jezik je čudovito poglavje zase, ki pa bolj kot ga razumem, ljubši mi je in bolj vidim, koliko mi daje), ko vidim po svojem počutju, kako fajn mi je. Ko vsaka naslednja informacija pride ravno ob pravem času. In ko je v odnosu z mojim partnerjem (ki ga je v najinih skoraj 11 letih že marsikdo občudoval, zavidal ali pa se čudil, kaj delava skupaj) toliko več smeha, ljubezni, sproščenosti in globokih pogovorov.

Ah.

Kaj mi je v vseh teh procesih najbolj zanimivo je, da si naenkrat upaš na glas spregovoriti o stvareh, ki si jih včasih skrival pred vsemi, dokler jih nisi uspel skriti še pred sabo.

Naenkrat si upaš deliti svojo zgodbo. Sedaj jo imaš v lasti ti. In se lahko odločiš, kaj boš naredil z njo. Prej pa je zgodba imela v lasti tebe in si jo nezavedno preigraval.

Kako lahko vidiš, kakšne zgodbe preigravaš? Poglej, kakšno je tvoje življenje.

Nekatere zgodbe ti koristijo in delujejo zate, nekatere pa te omejujejo.

Npr. Jaz imam že leta zgodbo, da dobim vsa oblačila, ki jih potrebujem. To je v skladu z mojimi prepričanji, ker ne želim podpirati masovne potrošnje in onesnaževanja planeta s hitro modo. Že leta si ne kupujem oblačil pa še vedno redno dobivam pohvale na račun kosov, ki jih imam na sebi in se v njih udobno počutim.

Druga zgodba, ki sem jo pripovedovala pa je bila, da sem jaz lena in da itak nič ne delam in da se samo pretvarjam, da nekaj delam in da nikoli ne naredim dovolj, kar me je vodilo do pregorelosti in totalnega podcevanja svojega doprinosa. Najbolj hecno pri tem pa je, da so mi ljudje govorili, vau, kako si pridna in aktivna, ampak jaz sem se počutila krivo, kot da vse samo dobro napizdujem in slišala samo tiste, ki so mi rekli, da ne delam dovolj. Ker je to bilo v skladu z mojo zgodbo o sebi. O tem lahko napišem celo poglavje zase.

Naslednjič.

Še enkrat vprašanje zate, spoštovani bralec: Kakšne zgodbe preigravaš?

Če rabiš pomoč in podporo pri odkrivanju, zdravljenju in spreminjanju svojih zgodb, sem ti na voljo. Nihče ni otok zase. In skupaj gre lažje, hitreje in lepše, pa še fajn se imamo. Kot pri čistilnih akcijah, hehe, mi je ravno prišlo na misel. Če želiš sam po celi vasi pobrat smeti, boš rabil par dni. Kadar pa pride iz vsake tretje hiše en ven in gremo skupaj, smo pa konec v eni uri ali dveh, pa še fajn se imamo.

Z zelo drago prijateljico, umetnico, slikarko in pravtako strastno raziskovalko človeka, človeštva in življenja ter njegovih globin, Tjašo Čuš, pripravljava delavnico izdelave table vizij in transformiranja omejujočih vzorcev skozi art terapijo in coaching.

Prostora je za 10 udeležencev, pripravljenih na pogled vase.

Delavnica bo potekala na Ptuju, 10.3. 2018, v centru BODIDOBRO, od 9h do 14h.

Investicija je 30€

Če čutiš, da moraš biti zraven, mi piši na anita.puksic@gmail.com, da ti pošljem podatke za plačilo. Po prejemu plačila, boš dodan/a v facebook skupino, kjer boš dobila vse potrebno za predpripravo. Čar takšnih delavnic je, da se začne proces v tebi odvijati že pred samo delavnico. Si pripravljen/a?

Haha, tako kot reče moj znanec Matjaž iz delavnic postavitev družine “Odloči se zase.”

 

Sr(e)čno!

Anita

 

Rada imam jezo.

Rada imam jezo.

Ker ko jo začutim, vem, da se bo nekaj premaknilo.

Včasih je obrnjena nazven. Ko mi dokurči obnašanje ljudi, ki me ne spoštujejo. In se potem spomnim, da je to zato, ker sama sebe ne spoštujem dovolj. Potem se vprašam, če bi se spoštovala in vedela, da sem vredna najboljšega, bi dopuščala tako obnašanje?

Potem postavim meje.

Zanimivo je, da nas je strah, da bomo preveč zahtevni, ampak smo velikokrat s tem, ko smo bolj zahtevni, v bistvu manj zahtevni.

Ker ko jasno izrazimo svoje meje in način na katerega želimo, da nas ljudje obravnavajo, olajšamo tudi njim življenje. Ker ne rabijo potem zapravljati časa za ugibanje s čim smo jih vznejevoljili in zakaj se sedaj čudno obnašamo do njih in kaj so spet naredili narobe.

Jaz sem čisto za delovanje po liniji najmanjšega odpora. In včasih to vključuje tudi to, da narediš nekaj, kar ti je težko, ampak je v bistvu lažje, da to narediš, kot pa da se temu izogibaš.

Včasih je pa obrnjena navznoter, tale jeza. Pojavi se takrat, ko začnem sama sebi it na k. s svojim bullshitom.

Ko še se vedno sekiram, kaj si bodo mislili o meni ljudje, za katere itak vem, da si o vseh mislijo najslabše, ker niso zadovoljni s samimi seboj in svojim stanjem v življenju. In bi najraši sama sebi stisnila en bitch slap. “A res, Anita, zaradi takšnih ljudi se boš držala nazaj? Zaradi ljudi tipa “vaška opravljivka”?

Ko se potem vprašam, kaj me je strah, da si bodo mislili o meni in govorili o meni, spoznam, da sem itak jaz ta oseba, ki si to misli o sebi v enem delu sebe. Da tale vaška opravljivka živi v meni in me opravlja.

Prepričana sem, da imamo skorajda vsi kakšno takšno osebo v svojem življenju.

Lahko si predstavljamo, kaj bi rekla ta oseba o nas, če naredimo nekaj, kar si želimo ali ne naredimo nečesa, kar vsi pričakujejo od nas. (Mimogrede, to si je res dobro zapisat.)

In če pridejo gor negativne stvari, je to zato, ker to na skrivaj mislimo sami o sebi. Ker če ne bi, bi nam bilo tako vseeno za mnenje te osebe, da na njo ne bi niti pomislili.

Potrditev, ki si jo želimo od te osebe je v bistvu potrditev, ki jo moramo dati sami sebi.

Sama sem imela s tem en konkreten primer lansko poletje, glede nekega svojega dela. Ko sem potem prišla v stik s to osebo, katere pohvalo sem želela, dotična oseba ni namenila niti kančka pozornosti meni in mojemu delu.

Doma sem celotno situacijo dala na papir in ugotovila, da me iritira zaradi tega, ker sama nisem prepričana v svoje delo. Potem sem dala sama sebi potrditev, ki sem jo želela slišati od te osebe (in v bistvu sama od sebe).

Naslednjič sem od dotične osebe dobila potrditev.

In potem lahko rečeš samo še aleluja in pošlješ tej osebi hvaležnost, ker je pripravljena igrati tvojo senco.

Torej, korak po korak:

  1. Želiš si nekaj narediti ali nečesa nočeš narediti.
  2. V glavi imaš osebo, katere kritike se bojiš.
  3. Predstavljaš si, kaj bi ti ta oseba rekla. V obraz ali za hrbtom.
  4. To si zapiseš.
  5. Potem greš in vsako misel posebej prevprašaš, če je resnična. Laži odpadejo same od sebe. Če pa ugotoviš, da je v kakšni potencialni kritiki zrno resnice, se vprašaš, kako lahko to izboljšaš in seveda, da se izogneš perfekcionizmu, če je to sploh pomembno za celotno sliko ali pa se morda samo hraniš svoje odlašanje in se skrivaš v svoji jami, ker te je strah, da te bo svetoba zaslepila.

Točno skozi ta proces bom šla zdaj sama, ker še vedno čutim jezo v sebi. Čeprav se je že malo zmanjšala, ker sem zadovoljna, da mi je pomagala napisati tole objavo. Seveda se sedaj zraven kritiziram, ker sem 100x uporabila besedico potem v objavi in sem prepričana, da sem sposobna bolje pisati. Ampak čutim, da bi zdaj v tem trenutku s popravljanjem samo hranila svoje odlašanje. Objava pa vem, da bo marsikomu koristila. Morda še bolj zaradi tega, ker sem v tem trenutku tako nefiltrirana.

Roar. 

Anita

 

Ti nisi tvoja rana.

Ko je rana še sveža,

jo pokriješ, zaščitiš.

Poskrbiš, da nič ne pride zraven.

Potem, ko je najhujše mimo,

odviješ povoje in jo daš na zrak.

Če tega ne narediš,

če še jo vedno pokrivaš in ščitiš,

bo postala vedno večja,

vedno bolj gnila,

vedno bolj smrdljiva.

 

Ko si v smradu,

se ga navadiš.

In ni ti jasno,

zakaj drugi vihajo nos.

 

Ne smrdiš jim ti.

Smrdi jim tvoja rana.

Ti nisi tvoja rana.

 

Odveži povoje.

Izpostavi jo zraku.

Trpljenje je resnično, če živiš v laži.

Hej hej, dragi moji!

Verjamem, da nam je vsem namenjeno, da so naša življenja enostavna in polna radosti in da z lahkoto naredimo prave stvari ob pravem času.

Imate kdaj problem z odlašanjem? Sama sem o tem že večkrat govorila, nazadnje tukaj. No, kadar veš, da nekaj hočeš narediti in veš da to moraš narediti in preprosto ne moreš, da tega ne bi naredil, ker veš, da je najbolj prava stvar, ki jo v danem trenutku lahko narediš, takrat preprosto tisto zadevo narediš.

Če se prej nikakor ni sestavila slika in si nekaj si že tako dolgo želel narediti, ampak so se kar pojavljali strahovi in dvomi in nejasnosti in “kaj-pa-čeji” in se je potem celo nekaj od zunaj vedno zapletlo, ravno ko si pa res nameraval nekaj narediti… se slika kar naenkrat sestavi, popolnoma ti postane jasno, kaj je tvoj naslednji korak in komaj čakaš, da ga narediš. Namesto strahu, je tukaj vznemirjenje, navdušenje. Veš, da je to naslednja stvar na tvoji poti, ki jo imaš za narediti, in ne, ni ovira na tvoji poti, ampak stopnička, korak, nekaj, kar narediš z radostjo. Ker je to to, tvoja pot, tvoje življenje in veš, da se ti bo potem odprlo še več radosti, še več življenjske sile, še več vrhunskih stvari in bo na tvojo pot prišlo še več čudovitih ljudi.

Kako priti v to stanje, ko nekaj res narediš z lahkoto, ker hočeš, ker uživaš v tem, ker si to zdaj ti?

Da povem na primeru.

To, kar bo moje glavno obvestilo, naznanilo v tej objavi, je nekaj, kar se mi po glavi plete že več kot leto dni. Kar nisem se mogla pripraviti, da vam to napišem. Ker še ni bil pravi čas, ker še sama nisem bila pripravljena. Ker se meni ni sestavila slika, kako točno naj to izvedem. Glavo sem si lomila ob detajlih. In se ubijala zaradi svojih strahov. V glavi sem slišala posmeh ljudi. Del mene se je tega še vedno oklepal, še se vedno hotel dokazat ljudem, ki so rekli, da mi ne bo uspelo, medtem pa je del mene že živel v novi realnosti, v tistem, kar resnično hočem. Srednji del mene, ta v fizični realnosti je pa bil razpet med obema.

Ali naj vztrajam pri nečem iz preteklosti? Ali naj podrem vse mostove in se vržem v novo realnost?

Kaj sem naredila?

Šla sem postopoma.

0. Vedela, kaj res hočem.

  1. Si zapisovala svoje strahove, dvome, prepričanja in jih predelovala skozi tapkanje/meditacijo/pisanje/coaching
  2. Delala korake, ki so se mi razkrili in zaupala, da ja, to je ta korak, pravi naslednji korak na moji poti (npr. ogromno je bilo pospravljanja in čiščenja fizičnih predmetov -> v bistvu moram/hočem o tem zapisat posebej objavo; poklicala ljudi, ki so mi prišli na misel (ali sem jih intenzivno sanjala, kar je totalno jasen znak, da moraš stopit v stik z njimi); pogledala filme, ki so nekako prišli v mojo realnost, čeprav nisem prej nikoli slišala za njih, so pa imeli totalno sporočilo zame; prišla v stik s knjigami, ki so bile v danem trenutku točno prave zame; srečala ljudi, ki so mi dali točno to, kar sem potrebovala za premik naprej)
  3.  Zaupala, da če delam korak 1. in 2., da se bo vse ostalo razjasnilo ob pravem času.

 

Trpljenje je resnično, če živiš v laži (The struggle is real, if you are living in a lie.), je stavek, ki se mi je zadnji teden motal po glavi.

Spoznala sem, da sem sama sedaj že kar nekaj časa živela v laži. Nekaj, kar sem imela nekoč tako zelo rada, je postalo točno to. Nekaj, kar sem imela nekoč tako zelo rada. Sedaj pa imam rajši nekaj drugega.

Gre se za moje 3 Ptice.

Uh, zdaj mi gre skoraj na jok, ker končno dajem javno ven, da se to potovanje zaključuje.

Še vedno imam rada 3 Ptice in kose secondhand blaga in čudovite vrečke in drobižnice in toaletke, ki jih tako radi uporabljate. Še vedno imam rada vas, moje čudovite stranke, ki ste me spremljale na tej poti. Tako sem vam hvaležna vsem, ki sem vam v zadnjem času v živo povedala, da to ni več to in ste mi rekle, da ne glede na to, kaj bom počela naprej, da ste še vedno z mano. Hvala vam! <3

Ko nekaj počneš tako dolgo, postane del tvoje identitete.

Ko spoznaš nove ljudi in se jim predstaviš in ti rečejo: “Anita, 3 Ptice Anita? Ful so mi všeč tvoji izdelki, moja kolegica kupuje pri tebi in je čisto nora nanje!”

Damn, feels good!

In to mi je dajalo toliko zagona za naprej. Ampak sčasoma ob delu nisem več tako uživala. In sem se ga lahko lotila še samo, ko sem bila super dobre volje. Sama misel na to, da grem šivat ali slikat, me ni več navdala z navdušenjem. Začela sem se veseliti praznikov. Ko sem imela izgovor, da ne rabim delat. Medtem, ko mi je bilo prej “Ugh, prazniki, vsi so doma in ne morem v miru delat.” Nisem se več veselila ponedeljkov, ko narediš plane in postaviš cilje za teden in je še vse sveže in polno možnosti.

Zdelo se mi je, da se silim v okvirje, ki sem jih prerastla. V čevlje, ki so mi premajhni.

Sama sem se spremenila. Moji cilji so se spremenili. Moje želje so se spremenile. Moja osebnost se je spremenila. Nekatere stvari, ob katerih sem včasih čutila energijo in živost, mi sedaj dajejo občutek izpraznjenosti. Če me je včasih npr. osrečevala misel na to, da bi imela garderobno sobo, kot Carrie iz Seksa v mestu, me sedaj dosti bolj osrečuje misel, da bi lahko vsa svoja oblačila spravila v en kovček. Če se mi je včasih zdelo pomembno, da se vsak dan zanimivo oblečem, mi je sedaj čisto fino, če teden dni skupaj nosim moje vintage modre kratke hlače čez pajkice.

In ko sedaj že mesec dni nisem nič šivala, sem ugotovila, da sploh ne pogrešam šivanja. Da se imam bolj fajn.

In korak po korak, sem začela ljudem govoriti, kaj pa počnem zdaj.

Coaching in pisanje.

To me dela živo. Za to dvoje čutim in vem, kako zelo sem dobra v tem. V tem dvojem neskončno uživam. In obojega se lahko lotim, ko sem slabe volje in vem, da bom zraven hitro postala super dobre volje. Ure porabljene za obsedeno raziskavo po internetu, knjigah, pogovorih in razbijanje glave ob kakšnem filozofsko-psihološkem problemu ter poglabljanje v sebe dobijo totalen smisel, ko sama dobim aha moment. In ko potem v pogovorih vidim, da nekoga nekaj teži, in prepoznam vzorec in ponudim svoj pogled na zadevo in rešitev, ki je prišla iz mojega aha momenta… ko vidim, kako tej osebi naredi klik v glavi, pade breme iz prsi, obraz zažari in naenkrat pogledajo v prihodnost z optimizmom in vidijo možnosti, ki jih prej ni bilo. Madona, to me res naredi živo!

In ko uporabimo kakšne napredne tehnike in ljudje potem z lahkoto naredijo to, s čimer so že neskončno dolgo odlašali. Ali dobijo podporo od ljudi, od katerih ne bi nikoli pričakovali, da bodo začeli verjeti v njihove sanje. In se jim začnejo dogajati nora naključja, kjer se vse sproti poklaplja.

Ja, v tem zdaj vidim smisel. Ne samo vidim, čutim ga po celem telesu. Občutek živosti. Na široko odprte oči. Tisto, ko se pogledaš v ogledalo, se z ljubeznijo zazreš vase in vidiš samega sebe kot neskončno lepega. Ker si neskončno lep, ko si v integriteti s samim seboj.

V zadnjem tednu ste mi začeli spet pošiljati fotke s 3 Ptice izdelki, ki jih tako radi uporabljate, sama sem na ulici videla dekle z mojim nahrbtnikom in od kolegice slišala, kako je na nekem dogodku ena punca začela z njo pogovor, ker imata obe vrečko “Naj sosedova krava živi!”. “Tvoji se najdemo,” mi je rekla tale kolegica. In jaz ob tem še vedno žarim od radosti.

Ker je esenca tega, kar 3 Ptice so, nekaj, kar prihaja z moje duše in bo z menoj ostalo pri vsaki stvari, ki se je bom lotila. Enkrat vam moram pokazat moj vision board, ki združuje v enem kolažu vso bistvo.

Srčno upam, da boste ostali z menoj na tej novi poti… čeprav, če bolje pomislim, sploh ni nova pot. Moja pot je in sedaj grem dalje po njej. In vse, kar je bilo na njej do zdaj, mi je pomagalo priti do sem.

Nekaj 3 Ptice izdelkov še imam na voljo, to so ti ta zadnji, ki zaključujejo tale cikel v mojem življenju in verjamem, da bodo prišli v roke ravno pravim ljudem, ki jih bodo znali ceniti in ki jih bodo dolgo z veseljem uporabljali.

Če te kaj na 3ptice.tictail.com ali v tem albumu na facebooku pritegne, naroči in v naslednjem tednu bo pri tebi. Z ročno zapisano zahvalo, kot je bila vsa ta leta stalna praksa. Od ljudi za ljudi. <3

Sr(e)čno!

Anita

 

Strah je prestrašen.

Strah je prestrašen.

Tema ti slika pošasti, ki so v tebi.
Pošasti v tebi so prestrašene.
Potolaži jih.
Pobožaj.
Bodi z njimi, ko začnejo jokat.
Joči z njimi.
Popihaj njihove rane s svojo ljubeznijo.
Na veliko bodo odprle oči in rekle,
končno nas vidiš, hvala ti,
to smo čakale.
Sedaj ti lahko predamo darilo.

Radost in mir.

<3

Če želiš darilo zase ali za svoje pošastike, lahko greš na 3ptice.tictail.com in si naročiš kaj uporabnega, okolju in očem prijaznega. V albumu na fb pa poglej, katere platnene torbice polne dobrih vibracij so še na voljo.

Če pa želiš mojo osebno podporo pri soočanju s svojimi sencami, s svojimi pošastikami, me pa kontaktiraj na anita.puksic@gmail.com.

Za več radosti in notranjega miru.  <3

Anita